»Kam naj gremo na kosilo? Predlagam, da gremo zaradi Ahmeda v restavracijo s halal prehrano,« je rekla predavateljica. Ker nisem človek, ki bi izpostavljal svoja verska načela in jih držim zase, pod svojim dežnikom, me je njena izjava presenetila. Predvsem zaradi tega, ker smo se z ostalimi udeleženci poznali šele en dan in me je njihova samoiniciativna pozornost povsem presenetila.

Šele po nekajmesečnem bivanju in delu v Singapurju sem ugotovil, da je profesionalni odnos pri njih nekaj povsem vsakdanjega in že skorajda rutina. Restavracije s halal hrano so povsod in certifikati so javno izpostavljeni na samem vhodu, za nadzor pa skrbi muslimanska skupnost pod ingerenco vlade. Prav tako so v mestu dostopne kulinarike vseh drugih nazorov in kultur, tako da Singapur resnično spominja na »Kraljestvo hrane«, saj imate na otoku, velikem kot Ljubljana s širšo okolico, nekaj tisoč restavracij z gurmansko ponudbo od tajske in južnoafriške kuhinje do veganskih kotičkov.

In čeprav je hrana tista, ki povezuje ljudi ne glede na kakršno koli potencialno oviro, me je v dosedanjem življenju v Singapurju najbolj (prijetno) presenetilo njihovo spoštovanje različnosti. Dejstvo je, da imajo zelo stroge zakone proti spodbujanju kakršnega koli sovraštva in vas lahko že sovražni zapis na facebooku spravi v situacijo spoznavanja prostora 2×2 m, ampak res je tudi to, da povprečni prebivalec Singapurja mnogo bolje pozna druge kulture na otoku, kot je to mogoče primer drugod.

K vzpodbujanju harmonije v vsakdanjem življenju stremi državna politika, kar se odraža predvsem v šolskem izobraževanju in na delovnih mestih. Ob praznikih večjih skupnosti se skupno udeležijo praznovanja in vsako leto organizirajo tudi »Festival rasne harmonije«, kjer se pripadniki različnih ras družijo in si izmenjujejo izkušnje, ki naj bi dolgoročno pomagale pri izgradnji bolj kohezivne družbe. Vezi, ki cementirajo močno skupnost že v šolah, se kasneje nadaljujejo tudi v podjetjih. Povsem nekaj normalnega je ob petkih videti ljudi, ki se na delo odpravijo v njihovih narodnih nošah. Malajci narodne noše oblečejo tudi v primeru verskih praznikov in porok, kar prenaša tradicijo in običaje na mlajše generacije.

Podoben odnos vidite tudi v množičnih medijih. Prevladujejo zgodbe solidarnosti in aktivnega sodelovanja v družbi, medtem ko na deviantne poskuse, ki bi lahko škodovali singapurski družbi in njegovim prebivalcem, hitro reagirajo.

Pa vendar obstoječi sistem ni padel z neba. Ravno letos je Singapur obeležil 200 let od prihoda Britancev na otok, ki so s svojo politiko spodbudili aktivno migracijo iz številnih krajev v Aziji. Otok ima stoletne izkušnje sobivanja različnih kultur, vendar vse to ni bilo dovolj, da prepreči rasne nemire po drugi svetovni vojni, ki so opustošili mesto in v črno zavili marsikatero družino.

Nesrečni dogodki julija 1964, ko je v spopadih med Kitajci in Malajci umrlo 23 ljudi in je bilo ranjenih skoraj 500, so bili nevarno opozorilo vladi, da nikoli ne smejo podcenjevati čustev pri ljudeh, zato so se v samostojni državi od leta 1965 resno lotili priprave politike, od izobraževalne do medijske, ki bi preprečila nastanek podobnih situacij. Otroci se že v vrtcih učijo o drugih kulturah in spoznajo osnovne kulturne značilnosti svojih sošolcev, kar se v osnovni šoli samo stopnjuje.

Ravno prejšnji mesec je imel naš 6-letni sin zaključno akademijo v vrtcu in na proslavi smo lahko videli nastope otrok v etničnih nošah z zgodbami, ki so predstavile različna ljudstva ter njihov razvoj v Singapurju. Gledalci so navdušeno spremljali prireditev in spodbujali nastopajoče, spektakel pa se je zaključil s skupinskim fotografiranjem. Podobna politika se dogaja tudi v podjetjih. V podjetju, v katerem trenutno delam, imamo zaposlene iz več kot 40 držav in ko se sprehajate v pisarni, slišite govorico številnih, različnih jezikov, medtem ko v uradni komunikaciji prevladuje angleščina. Kadrovski oddelek spodbuja aktivnosti, ki vodijo v boljšemu razumevanju na delovnem mestu in vsako leto moramo vsi zaposleni opraviti preizkus znanja iz etičnih načel, kjer medkulturno razumevanje zaseda pomembno mesto.

Isto velja za javno komunikacijo. Vse informacije, ki jih prejmemo po pošti, so napisane v štirih uradnih jezikih (angleščini, mandarinščini, malajščini in tamilščini), v vseh štirih jezikih pa so tudi informacije na postajah javnega prometa in javnih kanalih na televiziji, saj ima vsaka večja skupnost svoj program v maternem jeziku.

Ko takole, malo z distance opazujete življenje Singapurcev z vseh vetrov, dobite asociacijo, da gre za ljudi, ki so različnih ras, etničnih pripadnosti in ver, vendar se dobro zavedajo, da so podobni drevesu.

Vsak izmed njih namreč predstavlja eno vejo, ki raste v svojo smer. Ampak vsi skupaj imajo iste korenine.