Med je eno izmed tistih vrst živil, ki ga nevegani smatrajo kot »legit«. Zato običajno vprašajo, zakaj vegani ne jemo medu, saj je povsem rastlinski produkt, povrhu pa naj bi še precej blagodejno vplival na naše zdravje.

Poudariti je potrebno, da nekateri vegani jedo med. Kakor tudi nekateri vegetarijanci jedo ribe. Čeprav je drugi, vegetarijanski primer večji oksimoron od prvega, medenega primera, pa to ne spremeni dejstva, da gre v obeh primerih za nezmožnost dojemanja pravega bistva obeh načinov prehranjevanja. In uresničevanja moralnih načel.

Vegani ne jedo medu iz več razlogov

Že Einstein naj bi ob priložnosti posvaril, da “ko bo čebela izginila z obličja Zemlje, bo človek preživel le še štiri leta, saj ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi …”

Zagotovo pa je eden izmed glavnih razlogov, zakaj vegani ne jedo medu, tudi ta, da do medu ljudje nismo upravičeni, saj ga čebele nabirajo zase, za svoje preživetje in preživetje čebelje kolonije. Med je njihova osnovna hrana in predvsem vir hranil v zimskem času. Čebelarji iz satov čebelam kradejo med, nadomestijo pa ga s sladkorjem (sladkornim ali koruznim sirupom). Sladkorna voda pa čebelam ne ponuja bogastva hranil, ki bi jih sicer pridobile iz medu na račun svojega dela.

Čebele se vznemirijo ob vsakem odpiranju panja. Zato jih čebelarji prisilno umirjajo z dimom ali drugimi učinkovitimi sredstvi. Kadilnik (dim) pri čebelah povzroči zmedenost in prekine komunikacijo med čebelami, kar čebelar izkoristi za poseg v panj. Prepogosta uporaba kadilnika oz. dima negativno vpliva na sam ustroj čebel, saj na dim odreagirajo z velikim razburjenjem in izgubo orientacije.

Čebelarji prisilno umirjajo čebele z dimom ali drugimi sredstvi.

Čebelarji matice zaradi preprečevanja rojenja pogosto pohabijo, saj jim prirežejo del krila, da ne bi mogle poleteti in za vedno zapustiti panja. Na ta način čebelarji preprečijo drugim čebelam, da bi sledite matici. Postopek prirezovanja poteka tako, da čebelar matico prime za oprsje in ji z ostrimi škarjami odstriže zadnjo tretjino enega krila. Pristrižena matica tako ni sposobna leteti, saj se v zraku zaradi nesimetričnih kril zavrti in pade na tla. Roj čebel, ki matici sledi, se zato vrne v panj ali pa sede na tla zraven matice. Prirezovanje kril je v ekološkem načinu čebelarjenja sicer prepovedano.

Matice živijo do pet let, vendar jih v sodobnem, industrijskem čebelarstvu običajno menjajo vsako drugo leto. Prav tako se v industrijskem čebelarjenju poslužujejo namenskega pobijanja čebeljih družin pred zimo.

Spoznajte babičin recept za regratov med, v katerem lahko uživate celo leto. Čebele vam bodo hvaležne.

Čebelarji »stare«, ne dovolj produktivne matice zamenjajo, saj si želijo donosno čebelarjenje z več dobička. Običajno se zamenjava matic konča s smrtjo matice. Zamenjavo »stare« matice z novo, donosnejšo matico, na Čebelarski zvezi Slovenije imenujejo tehnološki postopek.

Prav tako je priporočilo Čebelarske zveze Slovenije, da takoj zamenjajo matice, ki dosegajo podpovprečne ocene pri donosu medu, rojivosti, mirnosti in čistilnemu nagonu. Ne glede na starost matice ali letni čas.

Na uradni spletni strani kranjska čebela lahko preberemo, da vzreditelji matice pošiljajo tudi – po pošti. Čebelarstvo Dremelj pa na svoji spletni strani pravi, da kar 80 % njihovih matic izvozijo na Finsko, v Francijo, Anglijo, na Nizozemsko, v Avstrijo, Nemčijo, Italijo, na Hrvaško in tudi na Japonsko. Večino jih pošljejo po pošti, večje »količine« matic pa z letalom.

Med točenjem medu ali pri drugih čebelarskih opravilih pa se pogosto dogajajo tudi druge, nenamerne poškodbe in uboji čebel. Pridobivanje medu torej ni nedolžno opravilo, saj globoko posega v življenje čebel, ki imajo kompleksen živčni sistem, kateri jim omogoča zaznavanje bolečine. Tudi A. T. Linhart je visoko cenil čebele, ko je zapisal, da čebela ne pogine tako kot žival, ampak umre – tako kot človek.

"Čebela ne pogine tako kot žival, ampak umre - tako kot človek." A. T. Linhart

Pridobivanje medu torej iz več razlogov ni etično dejanje, saj neposredno škoduje čebelam. In ne samo to, čebelarji svoje prijateljice čebele pogosto namerno pohabljajo in ubijajo. Zgolj zato, ker želijo ohranjati visok nivo delovne storilnosti čebel in s tem dobička. Tudi zato prehranjevanje z medom iz moralnih vzrokov NI primerno za vegane.

Kaj je med in kako nastane?

Med je sladek rastlinski produkt, ki ga pridelujejo medonosne čebele (Apis mellifera) iz cvetličnega nektarja (medičine) ali rastlinske mane. Pretvorba nektarja ali mane v med se začne že v naravi, ko pašna čebela napolni želodček, in se konča v notranjosti panja. Med nabiranjem pašne čebele nektar in mano hranijo v mednem želodčku.

Preverite tudi recept za domače čajne mešanice in spoznajte, katere blagodejno vplivajo na naše zdravje.

Čebele nato iz žlez izločajo encime in jih zmešajo z vsebino v mednem želodčku. Ko se pašne čebele vrnejo v panj, oddajo vsebino panjskim čebelam, te pa dokončajo proces zorenja medu, ki ga shranijo v satju. Vsebina, ki jo pašne čebele predajo panjskim čebelam, je že razredčena z izločki krmilne in slinske žleze. S posebnimi gibi nato panjske čebele iztiskajo nektar iz svojega mednega želodčka, ki se v obliki kapljice prikaže vsakih pet do deset sekund na koncu rilčka.[i]

Tudi to je eden od razlogov, zakaj vegani ne jedo medu, saj gre za čebelji izbruhek, pomešan z izločki.

Nektar (medičina) je sladka tekočina, ki jo izločajo žleze v cvetovih rastlin. Je hranljiva snov, s katero rastlina privablja predvsem žuželke, ki nato z opraševanjem sodelujejo pri njenem razmnoževanju. Nektarjev sladek sok je sestavljen pretežno iz vode in sladkorjev, med katerimi prevladujejo glukoza, fruktoza in saharoza.

Rastlinska mana pa je sladek sok, ki ga izločajo drevesne ušice in kaparji. Gre za izloček teh žuželk, ki sesajo rastlinski sok, izločajo pa sladko tekočino, ki jo nato poberejo čebele. Z mano se sicer hrani cela vrsta koristnih gozdnih žuželk. Na prvem mestu so vsekakor mravlje, saj porabijo 60 do 95 % celotne proizvedene količine in je mana zanje tudi glavni vir hrane.

Vrste medu

Glede na geografski in botanični izvor medičine, način pridobivanja in letni čas poznamo različne vrste medu. Zato se tudi barva, okus, vonj in aroma medu razlikujejo glede na rastlinski izvor. Običajno ima med ime po rastlini, na kateri so čebele nektar ali mano nabirale.

Poznamo različne vrste medu, ki se razlikujejo glede na rastlinski izvor.

Glede na izvor poznamo[ii]:

  • cvetlični med, ki je pridobljen predvsem iz nektarja cvetov. Sem uvrščamo akacijev, ajdov, cvetlični, regratov, repičin, sončnični, deloma tudi lipov in kostanjev med.
  • med iz mane, ki je pridobljen predvsem iz izločkov insektov na živih delih rastlin ali izločkov živih delov rastlin. Sem uvrščamo smrekov, hojev oz. jelkin med, gozdni, lipov in kostanjev med.

V Sloveniji poznamo tudi škržatov med, regratov, javorjev, češnjev, hrastov, ajdov in žajbljev med, pa tudi med oljne repice.

Glavni in najbolj poznan čebelji proizvod je zagotovo med, poznamo pa tudi celo vrsto drugih, s čebelarjenjem povezanih proizvodov: cvetni prah, propolis, matični mleček, čebelji strup in čebelji vosek.

Viri

Čebelarska zveza Slovenije, http://www.czs.si/index.php.

Kadilnik v čebelarstvu, Čebelarstvo Avguštin, pridobljeno 14. avgusta 2020. https://augustin.si/kadilnik-v
-cebelarstvu/

Opombe

[i] Andreja Kandolf Borovšak, Nastanek medu, Čebelarska zveza Slovenije, pridobljeno 16. avgusta 2020. http://www.czs.si/objave_podrobno/
10560.

[ii] Med, Čebelarska zveza Slovenije, pridobljeno 16. avgusta 2020. http://www.czs.si/content/C21.