Kaj je vaša prva misel, ko pomislite na podgane?

Pri večini ljudi ti mali glodavci, ki so nekaj centimetrov večji od miši in imajo daljši rep, ne sprožajo ravno pozitivnih čustev, naš odnos do teh prijaznih bitij je namreč neupravičeno odklonilen in poln predsodkov. Prej jih povezujemo z umazanijo in boleznimi, kar več pove o naši nevednosti in nezaupanju kot pa o pravi naravi podgan.

Podgane so pravzaprav izjemno inteligentna bitja, zelo družabna in učljiva. To je v svojem otroštvu spoznal tudi Bart Weetjens, ki je imel za razliko od svojih vrstnikov za domačo žival ne psa ali mačko, pač pa podgane, hrčke in druge glodavce. Kot zen duhovnik (zen priest) se je Weetjens v začetku 90. let prejšnjega stoletja soočil s humanitarnimi vprašanji, predvsem s smrtonosno nevarnostjo minskih polj v Afriki. Po njegovem mnenju se psi na afriški celini zaradi občutljivosti na bolezni in zaradi potrebe po visokem številu usposobljenih trenerjev, ki bi pse trenirali, ne bi dobro obnesli. Poleg tega so njegove raziskave pokazale, da bi bili stroški odločno preveliki, projekt s psi pa preveč tvegan in nevaren.

Weetjens je s svojo izkušnjo iz otroštva prišel na idejo, da bi namesto psov za iskanje min usposobil lokalno vrsto podgan. Medtem ko so se strokovnjaki njegovemu predlogu posmehovali, se je odločil, da jim dokaže, da so podgane s svojim izjemno občutljivim čutilom za voh in učljivostjo prava (cenejša in varnejša) rešitev za odkrivanje min. Še več, podgane lahko odkrijejo/zavohajo le eksploziv, zakopan v zemlji, ne pa tudi ostalih kovinskih predmetov, kot se to lahko zgodi pri običajnih detektorjih min, kar jih lahko zavede.

loščika extraveganza
Ilustacija: Loščika

Danes te podgane (HeroRats), ki jih lahko tudi posvojite in s tem pomagate lokalnemu afriškemu okolju pri očiščevanju minskih polj, uporabljajo celo za odkrivanje tuberkuloze v laboratorijih, saj se je mikroskopija kot konvencionalna metoda kontrole tuberkuloze izkazala za počasnejšo metodo z omejeno občutljivostjo v primerjavi s tehnologijo glodavcev. Po statističnih podatkih lahko ena usposobljena podgana oceni 100 vzorcev v 20 minutah, medtem ko lahko en laboratorijski tehnik obdela le okoli 20 vzorcev na dan.

Organizacija APOPO, ki jo je leta 1997 ustanovil Weetjens, je do danes s pomočjo izjemno sposobnih in učljivih podgan odkrila preko 100.000 min in drugih eksplozivnih sredstev, pri tem očistila več kot 22.000.000 m2 ozemlja, s tem pa lokalnemu prebivalstvu omogočila varno uporabo njihove zemlje. Ob tem so podgane odkrile skoraj 15.000 pacientov, okuženih z nevarno in mnogokrat smrtno nalezljivo boleznijo tuberkulozo.

Preberite še: ekskluzivni intervju z ustanoviteljem organizacije APOPO Bartom Weetjensom.

K temu je treba dodati, da organizacija s podganami ravna skrbno in v skladu z njihovimi socialnimi potrebami – tj. podgane bivajo v kletkah večinoma s svojimi sorojenci iz legla, imajo ustrezno zdravstveno oskrbo in prehrano. Po njihovi upokojitvi za podgane še naprej skrbijo in jih redno vodijo na razgibavanje, druženje in igro. Za vse, ki kritično vrednotijo uporabo živali za kakršne koli namene, je organizacija APOPO na svoji spletni strani objavila pogosta vprašanja/pomisleke in odgovore nanje. Več o teh izjemnih bitjih in ravnanju z njimi pa si boste lahko prebrali v petek, ko bomo na Extraveganzi objavili ekskluzivni intervju z ustanoviteljem organizacije APOPO Bartom Weetjensom.

Zgodba o tem, da so podgane še kaj več kot le umazana zalega in bitja iz kanalizacije, bi morala biti v opomin za vse, ki ne verjamejo, da se tudi v živalih, ki niso psi in mačke, skrivajo čustva, ljubezen ter predvsem izjemne sposobnosti, kar bi morali ljudje spoštovati in upoštevati. Da njihove sposobnosti in učljivost v določenih primerih celo prekašajo mačje ali pasje sposobnosti ter predvsem sposobnosti sodobne tehnologije in človeka, pa predvsem v navdih, da z vsem srcem in razumom sprejmejo živali v vsem njihovem bogastvu.

Fotografija: Apopo

Ilustracija: Loščika