Kako privlačna se vam zdi misel, da bi si za kosilo privoščili žuželčji obed? Odvratno ali ne, že danes na svetu kar približno 80 % ljudi tako ali drugače na svoj meni uvršča žuželke.
Namesto običajnega prigrizka si lahko popečene čričke privoščijo popotniki na ulicah jugovzhodne Azije, medtem ko se lahko rdečih ognjenih mravelj najeste v Južni Ameriki. V Afriki so ličinke hroščev prava poslastica, v Mehiki pa je v porastu posebna specialiteta – tortilje vam nadevajo z žuželkami (velikim mokarjem).
Na splošno pa velja, da jedo ljudje zelo malo živalskih vrst, večina ljudi ima – ne le zaradi kulturnih ali verskih omejitev/zapovedi, temveč tudi zaradi osebnih preferenc in prepričanj – naučen psihološki vzorec o tem, kaj je sprejemljivo jesti in česa ne. Torej je ta »vrednostni« prehranski vzorec lahko značilno različen znotraj nekega naroda, kulture ali celo družine.
Žuželke, hrana prihodnosti?
Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) je leta 2013 zaradi hitro naraščajočega svetovnega prebivalstva in vpliva industrijske živinoreje na okolje predlagala uporabo žuželk v človeški prehrani. V svojem dokumentu so zapisali, da vsebujejo užitne žuželke kakovostne beljakovine, vitamine in aminokisline. Potrebujejo manj krme kot rejne živali, oddajajo manj toplogrednih plinov in porabijo manj vode.
ZN še navajajo, da obstaja kar 1.900 vrst žuželk primernih za človeško prehrano. Zato nekateri prehrambni strokovnjaki menijo, da so žuželke, zaradi bogate hranilne vrednosti in zaradi zgoraj omenjenih prednosti v primerjavi z rejnimi živalmi, hrana prihodnosti. Evropska komisija je leta 2018 sprejela uredbo, ki poziva k ureditvi zakonodaje na tem področju.
Švica je bila prva evropska država, ki je dovolila prodajo hrane iz žuželk, namenjeno zgolj za človeške prehranske užitke. Tako so lahko Švicarji že leta 2017 v trgovskih verigah Coop kupili mesne kroglice in (žužko)burgerje iz mokarjev.
Beljakovine žuželk so namreč visoko kakovostne beljakovine. Če primerjamo beljakovine žuželk (npr. čričkov) in govejega mesa, vsebujejo črički kar 69 % beljakovin, medtem ko jih goveje meso vsebuje le 29 %. Vsebujejo pa tudi devet esencialnih aminokislin, B12, železo, cink, magnezij, natrij, kalij in kalcij. Mleti črički naj bi vsebovali več kalcija kot mleko in več železa kot špinača. [i]
Pričakovanja vlagateljev so velika. Svetovni trg žuželk, primernih za človeško prehranjevanje, naj bi do leta 2021 dosegel 1,53 milijarde dolarjev. Kmetijska panoga gojenja žuželk prinaša veliko povpraševanja, ki pa presega trenutno ponudbo na trgu.
Gojenje žuželk za namene človeškega prehranjevanja se lahko opravlja na mnogo manjši površini (v majhnih stavbah z minimalnim številom zaposlenih), kot jo zahteva/zavzema vzreja živine, žuželke pa imajo tudi visoko stopnjo reprodukcije. Za novodobno kmetijsko industrijo prihodnosti se napovedi strokovnjakov zdijo kot »win-win situation«.
Ob vseh teh podatkih pač lažje razumemo trditve nekaterih strokovnjakov, zakaj naj bi bila žužkohrana hrana prihodnosti.
Zakaj jemo določeno vrsto mesa?
Ljudje običajno ne jedo mesa, če se jim določena vrsta živali gnusi (npr. ščurek), če čutijo do neke vrste živali naklonjenost (npr. mačka) ali če jo smatrajo za inteligentno (npr. delfin).
Zato lahko upravičeno domnevamo, da Evropejec ne bo jedel pasjega mesa, ker je pes v zahodni družbi obravnavan kot družinski član, medtem ko so azijski narodi (npr. Kitajci, Korejci ali Vietnamci …) pasje meso tradicionalno uvrščali na svoj meni, saj pes do nedavnega v njihovi kulturi ni bil žival, ki bi živela v njihovih domovih.
Nekaj svojevrstne hipokrizije je v dejstvu, da je vzreja in ubijanje določenih vrst živali (npr. krav, prašičev) za zahodno kulturo sprejemljivo, medtem ko je vzreja in ubijanje na primer psov in mačk v drugih kulturah, čeprav gre za popolnoma iste prakse in namen, nesprejemljiva krutost.
Nekateri prav zato proteste in pisanje peticij nas, zahodnjakov proti kitajskemu festivalu pasjega mesa, imenujejo moralni imperializem.
V prispevku Mes(e)ni praznični užitki pa preberite, katere živali se zaradi verskih omejitev lahko znajdejo na krožniku in katere ne.
Ameriška raziskovalka dr. Melanie Joy ugotavlja, da so naše vrednote in vedenje v neskladju, kar v nas sproža določeno mero moralnega nelagodja. Zato imamo ljudje za blaženje tega neskladja tri možnosti:
- lahko spremenimo naše vrednote, da bodo v skladu z našim vedenjem,
- lahko spremenimo naše vedenje, da bo v skladu z našimi vrednotami,
- lahko pa spremenimo dojemanje našega vedenja, da bo v skladu z našimi vrednotami. [ii]
Prav zato se mnogi evropski popotniki, ki obiščejo npr. azijske dežele, zavestno prepričajo v gurmansko avanturo in spremenijo svoje dojemanje hrane. Tako se na potovanjih hranijo z jedmi, ki bi jih v svojem okolju, brez popotniške izkušnje, zavrnili kot gnusne – npr. z račjimi zarodki na Filipinih. (To so kuhana račja jajčka, v katerih je nekaj dni star zarodek. Na dober dan lahko naletiš na jajce, v katerem kosti že prav glasno zahrustajo in se tu in tam v grlu zatakne še kakšno račje pero.)
Slovenska svetovna popotnika Mic in Katka sta na svojih potovanjih širom sveta poskusila mnoge lokalne in kulturne specialitete.
Poskusila sta npr. pečene čričke v Myanmaru, kjer je ob jedi treba upoštevati le eno pravilo – odtrgajte sprednje nožice in krila. Ocvrte rdeče mravlje so še ena od lokalnih specialitet v gorovju Myanmara, ki bojda ponudijo pravi šok brbončicam. Malce kiselkastega okusa, jih lahko uporabite tudi kot začimbo za ostale jedi. Bele sluzaste sago ličinke v Indoneziji pa ponujajo poseben občutek migetanja v ustih in so eno najbolj nenavadnih kulinaričnih doživetij. Trik je v tem, še pravita Mic in Katkoc, da ličinki čim prej odgriznete glavo. [iii]
A kljub navidezni prednosti žuželk pred rejnimi živalmi si vseeno težko predstavljam, da bi si mladi fantje in dekleta – po treningu v fitnes centru – za kosilo privoščili kup deževnikov.
Pa čeprav bi bili obilen beljakovinski zalogaj, saj so študije pokazale, da naj bi deževniki vsebovali enake koristne aminokisline kot govedina. Na suho težo pa imajo kar 60 odstotkov beljakovin in 10 odstotkov maščob, vsebujejo pa tudi kalcij in fosfor.
Pa si res želimo jesti hrano, ki (ob)čuti?
Raziskovalca dr. Andrew B. Barron in dr. Colin Klein v svojem članku What insects can tell us about the origins of consciousness (pdf) pravita, da bi bilo potrebno razmisliti o prerazporeditvi zavesti na živalskem filogenetskem drevesu. V članku sta predstavila teorijo, da vsaj ena skupina nevretenčarjev – žuželke – premorejo najosnovnejšo obliko zavesti: tisto, ki omogoča subjektivno izkušnjo. [iv]
Kljub dokazom, da mnoge živali premorejo čustva in vsaj najosnovnejšo obliko zavesti, pa nekateri trdijo, da so ti subjektivni občutki in čustva pomembni le takrat, kadar živali ta čustva tudi zavestno izkušajo.
Kar je, milo rečeno, neumnost, saj lahko čustva nek posameznik izkazuje tudi, če se teh čustev ne zaveda. Eden takšnih primerov so študije na avtističnih otrocih, ki kažejo, da lahko otroci izražajo čustveno vedenje, a hkrati zanikajo doživljanje tega čustva. Podoben primer je posttravmatska stresna motnja (PTSD, PTSM), kjer posamezniki pogosto kažejo čustveno vedenje (npr. razdražljivost, depresijo, visok krvni pritisk), ne da bi se sami zavedali teh čustev (ki so posledica predhodno doživetih travmatičnih dogodkov). [v]
Skupina uglednih mednarodnih strokovnjakov s področja nevroznanosti [vi] je 7. julija 2012 na Univerzi v Cambridgeu, kjer je potekal znanstveni posvet v spomin na nobelovca Francisa Cricka, [vii] predstavila Deklaracijo o zavesti (pdf) (The Cambridge Declaration on Consciousness).
Deklaracija med drugim nedvoumno ugotavlja, da ima mnogo nečloveških živali, vključno s sesalci, ptiči in glavonožci, nevrološko podlago, ki ustvarja zavest.
Seveda ima pomembno vlogo v razvoju zavesti živčni sistem. Kompleksnejši ko je ta, večja je verjetnost, da bo njegovo subjektivno izkušanje zavesti bogatejše. Enostavnejši živčni sistem pa po drugi strani ne pomeni, da bitje nima nevrološke podlage zavedanja in da ne občuti nikakršne bolečine ali veselja.
Zato je odločitev o hrani prihodnosti na nas samih. Tukaj in zdaj sprejemamo odločitve in ustvarjamo način življenja in delovanja, katerega potem prenašamo tudi na svoje otroke.
Ali si res želimo jesti hrano, ki se zaveda sveta in sebe?
Ali pa hrane, ki je zmožna ljubiti?
Opombe
[i] https://interestingengineering.com/the-explosion-of-insect-protein.
[ii] Melanie Joy, Why we love dogs, eat pigs and wear cows, Conari Press, San Francisco 2010, str. 18.
[iii] Mic Melanšek, 8 najbolj ogabnih jedi na najinem potovanju, Povsod je lepo, 22. februar 2015. Dosegljivo na blogu https://www.povsodjelepo.com/8-najbolj-ogabnih-jedi-na-najinem-potovanju/.
[iv] Andrew B. Barron in Colin Klein, What insects can tell us about the origins of consciousness, Proceedings of the National Academy of Sciences of the United States of America (PNAS), Volume 113, No. 18, 3. maj 2016, str. 4900-4908. Dosegljivo na spletnem naslovu http://www.pnas.org/content/113/18/4900.full.pdf.
[v] Francien H. de Jonge, Animal welfare? An ethological contribution to the understanding of emotions in pigs, V M. Dol, S. Kasanmoentalib, S. Lijmbach, E. Rivas, R. van den Bos (ur.), Animal Consciousness and Animal Ethics: Perspectives from the Netherlands, Van Gorcum, Assen 1997, str. 104.
[vi] Na znanstven posvetu in predstavitvi Deklaracije o zavesti so sodelovali kognitivni nevroznanstveniki, nevrofarmakologi, nevrofiziologi, nevroanatomi ter računalniški nevroznanstveniki.
[vii] Francis Harry Compton Crick (1916 – 2004) je bil britanski molekularni biolog, biofizik in nevroznanstvenik. Crick, James Dewey Watson in Maurice Wilkins so leta 1962 prejeli Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino za odkritja na področju molekularne zgradbe nukleinskih kislin in njenega pomena pri prenosu informacij v živih snoveh.