Matea Benedetti je ustvarjalka prihodnosti. Ali kot pravi sama, ustvarjalka svoje prihodnosti. Njene kreacije so pritegnile pozornost najpomembnejših tujih modnih medijev, saj so o njenem delu pisali v revijah Vogue UK, Vogue Italia, BOOK Sposa, Rendez-vous.de la mode.

O njenih kreacijah in delu pa niso le pisali, pač pa je Matea s svojo blagovno znamko prišla v ožji izbor 20 najbolj perspektivnih ekoloških blagovnih znamk na svetu s strani Vogue Italia ter med 5 najboljših na svetu na natečaju Green Carpet Fashion Awards. Svoje kolekcije kljub vsem uspehom in pozornosti še vedno ustvarja v Sloveniji. Njene kreacije najdete pod blagovno znamko Benedetti Life.

Matea, ko sem prvič slišal za vašo etično, okolju prijazno zgodbo o ustvarjanju visoke mode, sem bil navdušen. Gre za ustvarjanje z zavestjo, ne samo iz zavesti, ki spoštuje naravo in tudi druge vpletene že v najzgodnejšem procesu nastajanja kreacije. Pozorni ste na prav vse vidike v ustvarjalnem procesu. Kako pomembno je bilo to za vas že od samega začetka?

Že v času svojega študija, ko trajnostna moda še ni bila tako aktualna in vseprisotna tema, sem presenetila s kolekcijo iz odpadnih pletenin. Že takrat sem se zanimala za ekološke prijeme pri oblikovanju oblačil, kjer obstajata dve močni smernici: ena je, da izhajaš iz tekstilov, ki so neoporečni in pošteno proizvedeni, druga pot je, da spremljaš industrijo in cikel izdelka ter ga poizkusiš podaljšati še za en cikel.

Ker takrat nisem imela dostopa do eko tekstilij, sem ubrala pot recikliranja pletenin. Drobne koščke sem sestavila v oblačilo in mu dodala vsaj dve funkciji. Plašč si lahko zložil v torbo, suknjič v krilo itd. In nastala so multifunkcionalna oblačila, za kar sem prejela mednarodno nagrado na industrijskem bienalu.

Svoje izobraževanje sem nadgradila na akademiji za umetnost na Nizozemskem (HKU), smer modno oblikovanje, kjer sem konec devetdesetih spoznala konceptualno oblikovanje, kar je bila za takratni način razmišljanja v modi ena od večjih prelomnic, saj ni šlo samo za lepo oblikovano oblačilo, ampak so v ospredje postavljali zgodbo.

Če se za trenutek vrneva na vaše začetke. V bistvu ste bili najprej kostumografinja, delali ste po vsem svetu in prejeli kar nekaj mednarodnih nagrad. Delo kostumografa je najbrž za odtenek bolj determinirano, saj ste ustvarjalno določeni z zgodbo, ki je niste sami izbrali, kot modna oblikovalka pa lahko navdih poiščete praktično kjer koli?

Točno tako, pri modi gre za večjo svobodo pri izbiri izhodišč, pri gledališču definira zgodbo tekst. Umestiš jo pa lahko kamorkoli, stvar timskega dela in sinergije med scenografom, kostumografom in režiserjem. Razlike so tudi, kadar delaš za gledališče, opero, balet, sodobni ples, televizijo ali film.

Predno nekaj besed nameniva materialom in samemu oblikovanju, me zanima, kako pogumna, čeprav za vas mogoče naravna, je morala biti odločitev za celostni, etični pristop k oblikovanju? V bistvu ste odgovornost, ki bi jo morali vsi ljudje čutiti do okolja in samih sebe, dobesedno vzeli v svoje roke?

Pogum je ena od lastnosti uspešnih ljudi, najsibo poslovno ali privatno ali če si umetnik. Pogumno je tudi povedat nekomu, da ga imaš rad. Vsak dan smo pred izzivi, ali podleči strahu ali biti pogumni in zvesti lastnim resnicam, srcu, intuiciji … Bolj ko se nekaj zdi nemogoče, bolj ko rušiš družbene norme, več poguma potrebuješ.

Materialov, ki jih lahko uporabljate pri svojem delu, je danes na voljo kar nekaj. Jabolčno in ananasovo usnje, muskin (usnje iz gob), bambus, pomarančni in kavni tekstil, ekološke volne, svile in pletenine, poliuretan (reciklirana plastika). Vem, da je (bila?) največja težava muskina obseg njegove proizvodnje, saj lahko na mesec izdelajo le od 40 – 50 m2 muskina, zaradi česar je zaželen material za dizajnerska oblačila in druge modne dodatke. Kako pa je z drugimi materiali, tekstili?

Pri ekološko inovacijskih tekstilih gre vedno za problem količin za nadaljno proizvodnjo. Pri naši izbiri je pomembno, da so nam zmožni zagotoviti od 1.000 m tekstila dalje, vse, kar je manj, bi pomenilo še 5x višjo ceno zaradi omejenih virov. 

Pri ananasovem usnju so za razvoj porabili 9 let. Zdaj so zmožni proizvajati velike količine, svoje usnje pa prodajajo samo pozitivno naravnanim podjetjem. Tako da ja, omejitve so že pri sami nabavi tekstilov.

Je s temi materiali težje – lažje rokovati? Si predstavljam, da so postopki ustvarjanja drugačni od ustvarjanja z običajnimi materiali.

Inovacijski materiali potrebujejo predvsem veliko testiranj. Če pred mano ni nihče izdelal npr. plašča iz jabolčnega usnja, potem tvegamo bistveno več, kot če bi bil ta že testiran. Poleg tega so največkrat okorni, zato veliko časa porabimo za izbiro pravih sukancev, za testiranje nošenja ali iskanja najprimernejše proizvodnje.

Največkrat se tovarne izgovarjajo na nove tekstile pri natančni izdelavi ali si celo ne upajo zlikati materiala. Vzdrževanje je še en dokaj pomemben vidik pri novih tekstilih.

Baje tudi vse potiske in avtorske vzorce ustvarjate sami, s svojo ekipo.

Tako je. To je ravno zaradi tega, ker je izbira tekstilov tako skopa. Lepih ekoloških svil z bogatimi vzorci na tržišču praktično (še) ni. Ravno tako ekoloških bombažev in bambusa, zato razvijamo vzorce sami, ki so vedno vezani na različne živalske vrste. Tiskamo digitalno na vodni osnovi v Italiji, ker pri nas še ni ustrezne tehnologije.

Na vaši spletni strani je zapisan slogan: »inovativno + ekološko + naravno + reciklirano + trendsetersko«. Ali pravilno domnevam, da je bilo na začetku mogoče več dvomljivcev, kako je lahko ekološko in reciklirano tudi trendsetersko?

Seveda! Prvotno smo pojem »recikliranje« poznali le za stara oblačila, ki jih ali popraviš ali pa predelaš v drugo obliko. Danes se reciklirane preje pridobivajo iz volnenih oblačil in bombaža, iz plastenk, ribiških mrež in še bi lahko naštevala. Bolj kot reciklirani materiali jim pravijo »New life« in so popolnoma novi in trendovski.

Ko človek prvič sliši za uporabljene materiale, se nehote najprej vpraša, kako je s samo nosljivostjo, udobnostjo oblačil. Smo ljudje že dovolj osveščeni, ali pa mogoče pogumni, da zaupamo inovativnim pristopom k modi?

Pri meni najprej prepriča dizajn, nato zgodba, za osveščenost pa imamo premalo časa. Zato ciljam na dober dizajn, ker potem se vse odvija dosti hitreje. Vzporedno s tem pa je zaščita planeta in živali, za kar je mogoče mar le peščici človeštva, čeprav sem vesela, da je takih ljudi čedalje več.

Ustvarjate pretežno za ženske. A v pomladno-poletni kolekciji Mandarinfish za 2019 sem opazil nekaj fantastičnih moških kosov. Bomo tudi moški prišli na svoj račun?

Seveda, za pomlad poletje 2019 imam kar nekaj dobrih moških kosov. Potiskane kavbojke iz eko bombaža, srajce v kombinaciji z bambusom, bambusove Polo majčke, ki so antibakterijske in kot druga koža idealne za v službo ali za na tenis turnir. V kolekciji so tudi suknjiči, izdelani iz ananasovega usnja, in pa čudoviti moški pasovi, tudi iz ananasa.

Matea, ustvarili ste luksuzno, ekološko modno znamko, pri čemer uporabljate certificirane biološko razgradljive ali reciklirane tekstile. Ali je upoštevajoč vse vpletene skozi celoten proces ustvarjanja, sploh možno ustvarjati trajnostno naravnano nizkocenovno znamko?

Seveda je možno, če uporabljaš eko bombaž, ki je trenutno med vsemi eko tekstili tudi najcenejši. Je pa vprašljiva proizvodnja, če hočeš biti še pošten in ne zlorabljati delovne sile. V tem primeru v rang hitre mode nikakor ne moreš priti.

Sprašujem zato, ker znamke, kot je npr. H&M, ki ustvarja linijo Counscious – Sustainable Style, nikakor ne zadostijo vsem vidikom trajnostne mode.

Velike blagovne znamke se čedalje bolj zavedajo porasta osveščenih kupcev in jih seveda nočejo izgubiti, zato v svoje obstoječe linije dodajo mini eko linijo, da si dvignejo ime. Je pa vprašanje izvor eko bombaža in kdo ga je šival. Osebno bi bila previdna.

Navdušen sem nad vašim odnosom do življenja in planeta, saj povsem odkrito poveste, da modna industrija (t. i. hitra moda) škoduje planetu! V Sloveniji smo vajeni, da če prihajaš iz neke panoge, je bolje, da si tiho, tudi če se ne strinjaš s škodljivimi praksami, ki kršijo etične in moralne norme. Kako navdihujoče!

O, hvala. Vse je odvisno od osebnih vrednot, ki so bile ali niso bile privzgojene. Sama delam v najbolj oporečni industriji in za to sem se tudi šolala, ker sem bila zaslepljena z lepoto in bliščem, ki nam ga moda prodaja. Verjamem pa, da ne glede na to, v kateri panogi ste, tudi če ste v usnjarski industriji, jemljite vse kot priložnost, da s svojim znanjem pripomorete k izboljšanju.

Lahko vam povem primer, ko sem bila v Kuvajtu, kjer sem predavala o eko inovacijah, in sem sedela poleg direktorice svetovnega podjetja, kjer gojijo polhe za krzno. Poleg tega, da gre za popolnoma neetično industrijo, se promovirajo tudi kot trajnostno podjetje, zato sem direktorico vprašala, ali bi zamenjali tehnologijo predelave krzna, če bi izumili rastlinsko usnje, ki ima identične lastnosti kot polhova dlaka? Njen odgovor je bil NE.

Se pravi, največkrat ni problem, da se stvari ne da izboljšati, težje je spremeniti navade in si dovoliti razmišljati izven okvirjev.