Zanimivo, da ima uživanje mesa po pravilih halal – torej ne mučiti živali pred ubojem in med samim zakolom, ne uživati mesa živali, ki je bila ubita z davljenjem ali z udarcem po glavi ali z elektrošokom, ne sekati glave piščancem, pač pa le prerezati na pol – precej sodoben pridih.

(Zahodna družba je namreč marsikatero zahtevo iz pravil halal uvedla v sodobne klavnice zaradi veterinarskih predpisov šele v 20. stoletju.)

V islamu mora biti vse meso (dovoljenih) živali pridobljeno po pravilih halal in zaklano tako, da je glava živali obrnjena v smer proti Meki, ob tem pa mora biti izrečena tudi molitev.

Hinduizem

Hinduizem na splošno velja za najstarejšo glavno svetovno religijo in je danes tretja največja svetovna verska tradicija, takoj za krščanstvom in islamom. Od najbolj množično zastopanih svetovnih verstev je (poleg budizma) še najbližje enosti z naravo, tj. da človeškega in živalskega sveta ne dojema ločeno, kot to počne tradicionalni zahodni dualizem, pač pa kot nedeljivo, enakovredno celoto.

(Budizem med drugim verjame v globoko povezanost ljudi in živali ter uči, da si vsa živa bitja zaslužijo našo skrb in sočutje. Po budističnem učenju imajo tako ljudje kot živali možnost razsvetljenja. A seveda niso vsi budisti vzdržni pri hranjenju z mesom, niti trenutni Dalajlama Tenzin Gyatso ne.)

Čeprav so najzgodnejše oblike hinduizma izvajale prakso žrtvovanja živali, pa je kasneje pod vplivom budizma in džainizma prevladalo prepričanje nenasilja (ahimse)[vii] do vseh živih bitij.

Hinduizem uči, da imajo vsa živa bitja dušo, a tudi, da je človeško življenje vrednejše od življenja živali. Za hindujce naj bi bilo uživanje govejega mesa prepovedano oziroma natančneje, ubiti kravo pomeni storiti velik greh, saj je isto, kakor da bi ubili lastno mater.

Krave so po njihovem verovanju svete živali. A ironija je, da je Indija dejansko največja izvoznica govedine na svetu in na petem mestu na svetu po porabi govedine, čeprav se približno 80 % prebivalstva v Indiji opredeljuje za hindujce. Indijska družbena realnost tako deluje malce shizofreno – v zvezni državi Utar Pradeš denimo je dovoljeno jesti govedino, vendar pa je krave prepovedano ubijati.[viii]

Džainizem

Zagotovo pa je najdoslednejše verstvo v odnosu do živali džainizem, starodavna indijska religija, katere osnovno počelo je nenasilje (ahimsa) vseh vrst – tako fizično, psihično, kot verbalno. Zato zavračajo vso hrano, ki je bila pridobljena z ubojem živali. Ne jedo hrane, ki je zrasla pod zemljo, saj verjamejo, da odsotnost sonca vključuje himso. 

Za džainiste je značilno strogo asketsko življenje, ki vse v življenju podredijo temu, da ne prizadanejo škode kakšnemu živemu bitju, saj so prepričani, da ima vsako živo bitje dušo in je prav zato sveto. Vsi džainisti so vegetarijanci, bolj predani sledilci džainizma pa zavračajo še vse mlečne proizvode in se izogibajo gomoljnicam in korenovkam (korenje, koleraba, rdeča pesa, krompir …).

Hodijo bosi (nekateri zavračajo tudi oblačila), preden menihi in nune stopijo na tla, pa najprej pometejo pred seboj, da ne bi pohodili kakšne živalice, čez usta pa nosijo masko iz muslina, da ne bi po naključju pogoltnili kakšne žuželke.

Starejši menihi, ki čutijo, da se jim čas na Zemlji izteka, post s hrano zavlečejo do zadnjega diha – do smrti.

Ker džainisti zavračajo vsakršno nasilje, celo nad zelenjavo in drugimi rastlinami, je postalo neizogibno, da so postali znani kot ekstremno asketski menihi.