Tokratno serijo člankov posvečamo brezimnim živalim, ki ne umirajo zaradi zadovoljevanja človekovih želja po mesu, pač pa zaradi človeške nečimrnosti, tj. mode. Ne pozabimo, v 21. stoletju in ob vrhunski tehnologiji in modernih materialih ni nikakršne potrebe več, da bi se oblačili v krzno. V prvem delu bomo spoznali prav krznarsko industrijo, v drugem delu industrijo usnja, v tretjem industrijo volne, v četrtem industrijo svile in v zaključnem, petem delu, še industrijo perja in puha.
Vse zgoraj omenjene industrije v temeljih dokazujejo, da je človeška krutost do živali nepresegljiva.
Kljub več 100 milijonom ubitih živali za potrebe modne industrije, pa ne smemo spregledati niti negativnega vpliva omenjenih industrij in njihovih praks na okolje ter posledično zmanjšano kvaliteto življenja in zdravje lokalnih prebivalcev (več o tem v nadaljevanju).
V imenu krznarske industrije vsako leto umre več kot 100 milijonov živali. 100 milijonov predvsem divjih živali, ki so bile podvržene udomačevanju le v majhni meri, saj je industrija proizvodnje krzna za modo stara le nekaj več kot 100 let.
Selekcija teh divjih živali je bila torej opravljena le v toliko, da so se značilnosti živalskega kožuha še bolj poudarile. Njihove socialne in čustvene potrebe ter veščine, ki so jim v divjini pomagale preživeti ter reševati in premagovati najrazličnejše ovire in nevarnosti, pa so v ujetništvu v celoti zatrte. Kar jih, seveda, spravlja v obup.
Živali na farmah krzna, od koder prihaja kar 85 % vsega krzna, so podvržene izjemnemu trpljenju, saj gre, kot sem že omenil, predvsem za divje živali, katerim je povsem onemogočeno gibanje, bivanje in življenje, kakršnega so poznale v svojem naravnem okolju.
Njihovo življenje, ki temelji na svobodi in gibanju, se v ujetništvu spremeni v pravi pekel, zato trpijo za mnogimi boleznimi in stanji, ki jih povzroča ujetništvo v prenatrpanih kletkah – od infekcij do drastičnih sprememb obnašanja (agresivnost, samopoškodbe, napadalnost do sojetnikov/-ic).
Aktivist Peter Young, ki je leta 2009 raziskoval farme s krznom in ob tem preučeval njihove prakse in ravnanje z živalmi, je bil vedno znova osupel, ko je gledal vedno iste, žalostne prizore. Obiskal je več kot 200 farm krzna, našel pa psihološko uničene živali, ki so živele v stresu in strahu, zaprte v žičnatih kletkah, mnoge zaradi obupnih življenjskih pogojev pripeljane na prag norosti, nevrotično tavajoče v krogu. [i]
Da ujetništvo in s tem onemogočeno prosto gibanje divjih živali samo po sebi ne bi bilo dovolj, pa so živali podvržene tudi izjemno krutim načinom usmrtitve. Njihovi krvniki – v državah, kjer jim zakonodaja to dopušča, pa tudi tam, kjer je nadzor nedosleden in pomanjkljiv – uporabljajo namreč najcenejše in pogosto zelo krute postopke usmrtitve.
Smrt na farmah krzna predstavlja edino odrešitev za ujete živali. Ponekod jim ne privoščijo niti tega, saj jih še vedno odirajo žive.
Divje živali pa niso ujetnice le na farmah krzna, kjer strpane v premajhnih kletkah čakajo na smrt, pač pa v bolečinah čakajo na svoj konec tudi kot ujetnice krutih pasti v divjini. Lovci v ZDA, kjer je pomor živali s pastmi največji, [ii] ubijejo na milijone rakunov, kojotov, volkov, oposumov, nutrij, bobrov, vider in drugih kožuhastih živali.
Te živali včasih ure in dneve čakajo na smrt. Mnoge med njimi počasi in v bolečinah krvavijo do smrti. Ali pa ujete umrejo zaradi lakote in dehidracije. Včasih v obupu svojo ujeto nogo [iii] razgrizejo do kosti.
Če ne umrejo zaradi poškodb, so zaradi ujetosti ranljive za napade drugih živali ali pa jih ubijejo lovci sami.
Preverite tudi, zakaj spolna zloraba živali niti danes še ni pozabljena tema. Zakaj živali ne morejo ubežati spolnim fantazijam, ki poganjajo temno človeško dušo?
Da se izognejo poškodbam kožuha, ki nosi visoko tržno vrednost, lovci ujete živali pogosto zadavijo, jim razbijejo lobanjo ali jih pomendrajo in zbrcajo do smrti. Prav tako se v te pasti ujamejo tudi psi, mačke, ptiči in druge, celo ogrožene živali. Tem, po nesreči ujetim živalim, lovci pravijo »trash kills«, saj zanje nimajo nikakršne ekonomske vrednosti.
Pasti v povprečju na vsako ciljno, kožuhasto žival ubijejo dve nezaželeni (trash kill) živali.
Zgodovinsko gledano je človek vse od kamene dobe krzno uporabljal kot učinkovito zaščito pred mrazom v hladnejših podnebnih predelih, a šele v 60. letih devetnajstega stoletja so se v ZDA pojavile prve farme, katerih izključni namen je bil gojiti živali zaradi krzna.
Kljub temu zgodovina za uradni začetek šteje leto 1895, ko so se trije Kanadčani odločili za načrtno in sistemsko vzrejo srebrnih lisic. Ostalo je zgodovina. Čeprav je industrija krzna relativno mlada, pa je njen negativni vpliv na okolje in zdravje ljudi velik. Še bolj vznemirja njen neposreden vpliv na življenje (beri: smrti) živali.
V tem kratkem času je z industrijskim razvojem in novimi, sodobnimi tehnologijami ter materiali osnovni argument nošnje krzna povsem izpuhtel – predvsem zaradi nesprejemljivosti in krutosti pridobivanja krzna ter ekološke [iv] škode.
V 70. in 80. letih 20. stoletja so se pojavile velike in odmevne kampanje proti nošenju krzna, ki so pripomogle k ozaveščanju svetovne javnosti o izjemnem trpljenju živali, kar je imelo za posledico, da so mnoga podjetja morala ugasniti svojo proizvodnjo ali pa sprejeti drugačne poslovne strategije.
Danes kljub ozaveščanju javnosti teh učinkov žal ni več zaslediti.
Po podatkih Mednarodnega združenja za krzno (International Fur Federation) proizvodnja in prodaja krzna na globalni ravni vse od 90. let prejšnjega stoletja počasi ponovno povečuje svoje prihodke.
Vse od leta 1998 do 2008 je industrija krzna beležila vsakoletno rast prodaje. Samo v letu 2015 je bilo proizvedeno več kot 70 milijonov kožuhovine nerca, kar znaša nekaj več kot 3,5 milijarde dolarjev [v] prometa, ter skoraj 9 milijonov lisičje kožuhovine z vrednostjo več kot milijardo dolarjev.
Industrija krzna danes ne samo, da postaja pomemben igralec na trgu dela, kjer zaposluje več kot milijon ljudi po vsem svetu, ampak postaja vitalen del ekonomije v mnogih državah.
Kljub temu, da farme s krznom v največji meri gojijo nerce in lisice, pa Brazilija prispeva šestino farm s činčilami, medtem ko je preostali del večinoma v domeni evropskih držav – Danske, Madžarske in Romunije. Finska in Kitajska sta v letu 2015 skupaj proizvedli kar 95 % od približno 9 milijonov lisičjega krzna. Finska je prav tako največja proizvajalka krzna azijskega rakuna (njen delež je leta 2015 znašal 94 %), preostali del je zagotovila še ena evropska država, Poljska. Po podatkih Fur Europe je Poljska druga največja proizvajalka kožuhovine nerca, takoj za Dansko. PETA poroča, da je kar 73 % farm s krznom v Evropi, le 12 % pa jih je v Severni Ameriki.
Evropa, ki se na svetovnem političnem parketu predstavlja kot odločna borka proti negativnim vplivom industrije na okolje in zdravje ljudi, ima z naskokom najvišji odstotek krznarskih farm na svetu. V Evropski uniji je bilo leta 2002 tovrstnih farm kar 6.000. Za primerjavo: v Severni Ameriki jih je bilo »le« 1.135. Danes je slika še slabša. Številka se je povzpela na okrog 7.200 farm s krznom v državah EU, kar znaša 60 % svetovne proizvodnje krzna (sledi Kitajska s 25 %). Svojevrstna ironija je, da je kljub izjemno visokemu odstotku farm s krznom EU praktično edina resna politična sila, ki počasi, korak za korakom, postavlja omejitve proizvodnji – tako z vidika proizvodnje, kot tudi z vidika varovanja živali in okolja.
Ste vedeli, da živalski vrtovi po Evropi izvajajo uravnavanje populacije z evtanazijo, pri čemer usmrtijo do približno 5 tisoč zdravih živali na leto? Preverite!
Postopki proizvodnje krzna so zelo škodljivi za okolje in zdravje ljudi, saj ga ne samo močno onesnažujejo, temveč so energetsko izjemno potratni in lahko uničijo tudi cele ekosisteme.
Krzno morajo najprej močno obdelati s kemikalijami [vi], v nasprotnem primeru bi živalska koža dobesedno zgnila na telesu človeka, zato v procesih proizvodnje uporabljajo težke kovine, organska topila, organoklorne pesticide itn.
Ugotovljeno je bilo, da krznena oblačila vsebujejo nevarne in rakotvorne kemikalije, endokrine motilce in alergene.
Neodvisni nemški laboratorij Bremer Umweltinstitut je januarja 2016 opravil analizo otroških oblačil z dodatki krzna priznanih blagovnih znamk (Canada Goose, Versano, Woolrich, Nickelson and Airforce) in potrdil visoko vrednost zdravju škodljivih kemikalij, ki lahko med drugim povzročijo alergije, raka in hormonsko neravnovesje.
Pogosto pa niti potrošniki sami ne vedo, kaj kupijo v trgovinah. Nemška organizacija za zaščito živali Animals’ Liberty je januarja 2014 objavila rezultate analize DNK na krznenih kapah, ki so jih prodajali v prodajalnah Tom Tailor in pom pom cofkih, ki so jih prodajali v Müllerju.
Rezultati so šokirali javnost in bojda tudi omenjeni trgovski verigi – krznene kape in cofi, ki so bili v trgovinah označeni kot umetno krzno, so bili v resnici iz mačjega krzna, čeprav je uvoz krzna domačih živali od leta 2009 v Evropski uniji prepovedan. Zgodba se je ponovila leta 2017 v Veliki Britaniji, kjer so znane blagovne znamke House of Fraser, ASOS in Missguided prodajale izdelke, za katere so ugotovili, da so prav tako iz mačjega krzna.
Ob vsem tem se zastavlja vprašanje, čemu pripisati porast prodaje krzna.
Del zaslug za ponoven vzpon prodaje krznenih izdelkov gre prav gotovo pripisati spretnim manevrom dobaviteljev krzna, ki so mlade, naivne modne oblikovalce zapeljali z zastonj primerki visoko kvalitetnega krzna. Ti pa so ga, namesto v tradicionalne plašče in jakne, domiselno vkomponirali v svoje kreacije – brezrokavnike, torbice, škornje in pasove.
Podobna je zgodba z vplivneži (influencerji), ki se ne zavedajo dobro svoje družbene vloge in vpliva na mlade, zato brez slabe vesti promovirajo etično nesprejemljive modne dodatke in oblačila.
Da se tudi svetovne zvezde brez sramu in moralnih zadržkov ponovno odločajo za nošnjo krzna, je najbrž tudi eden od razlogov, ki mlade in manj mlade nagovarja k oživljanju krznenih modnih trendov.
A odločitev, pravijo modni oblikovalci, je vedno na strani kupca. In prav imajo, odločitev je vedno v naših rokah.
[i] Mark Hawthorne, Bleating Hearts – The hidden world of animal suffering, Changemakers Books, Winchester 2013, str. 73.
[ii] V ZDA lovci s pastmi letno ubijejo med 3 in 5 milijonov živali, kar je več kot kjerkoli drugje na svetu. V to številko pa niso vštete živali, ki se po nesreči ujamejo v pasti (mačke, psi, ptiči, ogrožene živali).
[iii] Pasti stopalk, kot se imenujejo pasti, ki žival ujamejo in boleče stisnejo za nogo, so v 90 državah prepovedane, v Avstraliji, Kanadi, Rusiji, Južni Afriki in v ZDA pa so še vedno dovoljene.
[iv] V študiji iz leta 2011, o okoljskih učinkih proizvodnje krzna nercev, je bilo ugotovljeno, da je za 1 kilogram krzna potrebno ubiti več kot 11 živali. Prav tako je bilo ugotovljeno, da ima omenjena industrija znatno večji negativni učinek na okolje od tekstilne industrije, in to v 17 od 18 merjenih kategorijah – vključno z vplivom na globalno segrevanje in onesnaževanjem s toksičnimi emisijami. Več o ugotovitvah na https://faunalytics.org/the-environmental-impact-of-mink-fur-production/#. Pridobljeno 31.12.2018.
[v] Ocenjena vrednost temelji na množenju letne proizvodnje s povprečno ceno za kožuhovino na dražbi.
[vi] Več o strupih v krznu si lahko preberete v obsežni raziskavi Manfreda Krautterja, dosegljivi na spletnem naslovu http://www.furfreealliance.com/wp-content/uploads/2016/01/FourPaws-2011_Poison-in-Furs-Report.pdf. Pridobljeno 10.11.2017.
Extraveganza v novi podobi.
Preverite, kako dobite dostop do več kot 350 člankov in receptov.
Dobrodošli v Prlekiji.
Dobrodošli v objemu narave.
Copyright © 2018–2024 Najina domačija & Zavod Extraveganza.
Vse pravice pridržane. Nepooblaščena uporaba avtorsko zaščitene vsebine je prepovedana in kazniva.
Kupimo stare osončene deske z gospodarskih objektov!
Deske morajo biti vsaj 2 m dolge, vsaj 2 cm debele in vsaj 12 cm široke.
Plačilo takoj v gotovini!
Spletna stran za svoje delovanje in spremljanje analitike uporablja spletne piškotke. S pregledovanjem strani se strinjate z njihovo uporabo. Preberite več.
