Zgodovina človeške civilizacije je osupljiva avantura izjemnih kulturnih, znanstvenih, arhitekturnih in duhovnih dosežkov. A je tudi predvsem zgodovina nasilja in zla. Večina se ne zaveda prav dobro nasilja, iz katerega se »rojeva« nekoč navadnim smrtnikom nedosegljiva dobrina – svila. Ko so Kitajci pred 5.000 leti prvič udomačili populacijo divjih sviloprejk, je gojenje sviloprejk postalo industrija. Končni produkt pa prestiž in donosen posel. Danes industrija za proizvodnjo svile uporablja udomačene sviloprejke z znanstvenim imenom Bombyx mori, katere uvrščamo med nočne metulje.

Svilna cesta – nit med vzhodom in zahodom

Svila je naravno beljakovinsko vlakno, iz katerega je mogoče izdelati tekstil. To so najprej spoznali Kitajci, ki so dolgo časa veljali za edine skrbnike veščine izdelovanja svile. Legenda pravi, da naj bi svileno nit po naključju odkrila cesarica Xi Ling Shi (Ši Ling Ši), žena Rumenega cesarja Huang Dija, ki je vladal Kitajski pred približno petimi tisočletji.

Po pričevanju Konfucija naj bi uporaba kokonov sviloprejke izvirala iz časa 2700 pr. n. št., čeprav arheologi domnevajo, da naj bi zgodovina pridelovanja svile izvirala že iz časov kulture Yangshao (5000–3000 pr. n. št.).[i]

Več kot 2.000 let je Kitajcem uspelo ohraniti skrivnost izdelovanja svile. Zaradi migracij naj bi se do skrivnosti proizvodnje svile najprej dokopali Korejci, okrog leta 200 pr. n. št. Nato pa se je skrivnost postopoma razširila tudi v druge dele Azije (Japonska, Indija in Perzija) in Evrope.[ii]

Več iz serije Oblečeni v živali

Preberite tudi ostale prispevke o izkoriščanju živali za potrebe človeških oblačil in mode.

Znana je zgodba, da naj bi svilna skrivnost v zahodni svet prišla po zaslugi bizantinskega cesarja Justinijana. Ta naj bi okoli leta 550 na skrivno misijo na Kitajsko poslal dva meniha. Ko sta se čez dve leti vrnila, naj bi v votlih bambusovih palicah s seboj pripeljala tudi najbolj varovano skrivnost Kitajske – jajčeca sviloprejke.

Izvor svile je bila ena najbolj varovanih skrivnosti Kitajske. Najbolj dragocena in plemenita med materiali, je bila svila pomemben izvozni artikel Kitajske, saj je bila predmet poželenja, in seveda tudi družbenega statusa, po vsem svetu.

Starodavna svilna pot, ki se je raztezala preko 6.500 km, je bila pomembna nit med vzhodom in zahodom. Ponujala je bogato kulturno in trgovsko izmenjavo, od katere pa niso imeli največ koristi le vladarji in premožni, pač pa je Svilna cesta pomembno vplivala na razvoj praktično vseh velikih civilizacij – od Kitajske, Indije, antičnega Egipta, Perzije in Arabskega polotoka do antičnega Rima.

Zanimivo, izraz Svilna cesta oziroma svilna pot pa je relativno nov, saj ga je šele leta 1877 prvi uporabil nemški geograf Ferdinand von Richthofen.

Izvor svile je bila ena najbolj varovanih skrivnosti Kitajske.

Največji pomen je Svilna cesta imela med 2. stoletjem pr. n. št. in 13. stoletjem. Čeprav zgodovina beleži iznajdbo veščine proizvodnje svile v 3. tisočletju pr. n. št., pa je bila proizvodnja velikih količin svile za izvoz omogočena šele mnogo kasneje, nekje v 3. stoletju pr. n. št.

Kako svila nastane?

Poznamo najmanj 150.000 različnih nočnih metuljev ali nočnikov (dnevnih je zgolj 15.000). Mednje spada tudi sviloprejka (Bombyx mori), ki je glavni ustvarjalec in najpomembnejši del v proizvodnji svilenih niti. Brez uvodnega in najpomembnejšega dela sviloprejke ne bi bilo tega dragocenega produkta (svile).

Približno 200–800 jajčec izleže odrasla sviloprejka (nočni metulj) v svojem življenju. Po tem, ko jih odloži na drevesu (murva), se iz jajčec v približno 10–14 dneh izležejo ličinke (gosenice), ki se hranijo z listi (običajno bele) murve. Gosenica potrebuje približno 30–40 dni hranjenja, predno prične proces ustvarjanja in vrtenja niti svile, ko se nazadnje zavije v kokon.

V času preobrazbe v odraslo žuželko preide nočni metulj sviloprejka skozi štiri stopnje: jajčece – gosenica – buba – metulj. Na stopnji gosenice se sviloprejka levi štirikrat, kar pomeni, da proces preobrazbe obsega pet razvojnih faz. Industrija svile sviloprejke sicer goji v posebnih inkubatorjih.

A želja po svili pomeni, da morajo predelovalci svile preobrazbo gosenice v metulja ustaviti. To storijo na stopnji bube v zapredku, ko je proces ustvarjanja in vrtenja niti svile končan. Zato je faza zapredka (bube) trenutek, ki je za predelovalce svile najpomembnejši.

Sviloprejka (Bombyx mori). Brez uvodnega in najpomembnejšega dela sviloprejke ne bi bilo tega dragocenega produkta (svile).

Gosenica se na fazo zapredka pripravi tako, da se povzpne na poganjek (vejico) in prične z iztiskanjem svilenih vlaken oziroma niti, s katero ustvari (sprede) mrežo. Iz predilnih žlez v ustih izloča to dragoceno tekočo svileno snov, ki se na zraku strdi. Gosenica, pritrjena na vejico, ustvarja niti in konstrukcijo (kokon), ki ji je v oporo pri gibanju sem ter tja. Te gibe lahko gosenica ponovi do 230.000-krat, dolžina svilene niti pa lahko doseže do 1.000 metrov.

Gosenica sviloprejke nemoteno in ves čas izloča to dragoceno svileno snov (niti), v katero se z ovijanjem svojega telesa zapreda in tako ustvarja kokon. Ta proces običajno traja nekaj dni (2–5 dni).[iii] Na ta način se je gosenica v naravnem okolju zaščitila pred lačnimi žuželkami in drugimi zunanjimi vplivi. Žal pa ne tudi pred človekom. Zavita v kokon se nato pripravlja na dokončno preobrazbo v metulja.

Te preobrazbe pa sviloprejka (buba) zaradi posega človeka ne dočaka nikoli.

Živali zlorabljamo na različne načine. Spolna zloraba živali je še danes prisoten fenomen, kjer živali ne morejo ubežati fantazijam, ki poganjajo temno človeško dušo.

Zapredke predelovalci svile namreč vržejo v vrelo vodo (ponekod tudi oparijo ali zaplinijo), kar bube nemudoma ubije. Običajno jih sicer hranijo osem ali devet dni v toplem in suhem prostoru, preden jih zavrejo. Pod vplivom vrele vode postanejo vlakna bolj voljna, saj vrela voda v vlaknih zmehča in odstrani sericin (vezivo). Po toplotni obdelavi kokon zlahka odvijejo v posamezna vlakna.

Zakaj je svila z veganskega vidika sporna?

Tudi zaradi zgoraj omenjenega dejstva, da predelovalci svile kokone z živimi gosenicami vržejo v vrelo vodo, je svila postala sporno blago oziroma material v modni industriji. Še zdaleč ne tako zelo sporen, kot je to postalo krzno, a dovolj, da so proizvajalci poiskali nove proizvodne poti do te dragocene surovine.

Že Mahatma Gandi je bil kritičen do proizvodnje svile, saj po njegovem mnenju proces ubijanja gosenic krši načelo ahimse[iv]. Zato je zagovarjal proces, kjer bi proizvajalci dopustili, da se gosenice (bube) popolnoma razvijejo (do metulja) in kjer bi uporabili samo kokone, ki jih žuželke ne potrebujejo več.

Doktrina ahimse ima najpomembnejšo vlogo v džainizmu[v] in je tudi razlog, da džainisti ne nosijo oblačil, ki so bila pridobljena z mučenjem živali. Tako ne nosijo krzna, usnja, volne, niti perja in puha ter kot rečeno svile. Torej vseh materialov, o katerih na Extraveganzi pišemo v seriji člankov Oblečeni v živali.

Predelovalci svile žive gosenice vržejo v vrelo vodo.

Težava pridelovanja svile z vidika veganstva pa ni sporna zgolj zato, ker gosenice žive vržejo v vrelo vodo (tudi če bi jih prej ubili), pač pa je sporno že to, da gosenice sploh ubijejo. Ne pozabimo, da industrija predelovanja svile vstopa v naravni red življenja sviloprejk, saj je z vsiljeno naravno selekcijo dosegla, da so današnje sviloprejke praktično nezmožne preživetja.

Ko samice odležejo jajčeca, jih predelovalci svile ubijejo in zmečkajo, njihova telesa pa skrbno pregledajo pod mikroskopom zaradi bolezni. Če slučajno odkrijejo kakšno bolezen, vsa jajčeca uničijo. Samcem se ne godi nič bolje. Po parjenju jih preprosto zavržejo. Ni neobičajno, da lahko pred objekti za proizvodnjo svile vidite ptice, kako kljuvajo košare, polne zapuščenih sviloprejk.[vi]

Drugi pomemben vidik, ki je sporen, pa je tudi v svili, ki jo proizvajalci oglašujejo kot etično različico klasične svile. (Podobne marketinške trike uporabljajo t. i.  etični modni oblikovalci, kot je denimo Stela McCartney, ki trdijo, da uporabljajo le volno tistih ovc, katerim ni bilo prizadejano trpljenje. Več o tem v članku Oblečeni v živali (#3) – volna.)

Tudi etično proizvedena svila ali »peace silk« ali »ahimsa silk«, po pričevanjih organizacije PETA ne zagotavlja, da so bili pri proizvodnji res upoštevani etični standardi. Etično proizvedena svila naj bi poskrbela, da so kokoni uporabljeni šele, ko jih gosenice/metulji zapustijo, ko jih živali več ne potrebujejo. Sam termin etična svila pa se ne ozira na dejstvo, da so sviloprejke kljub vsemu v službi industrije, ki z njimi ravna kot z neživimi, potrošnimi in zamenljivimi predmeti.

Preberite tudi o cirkusu in sodobni umetnosti, ki zlorabljata živali v (psevdo)umetniške namene. Ponujata vse, kar je nekritično občinstvo voljno sprejeti.

Po zagotovilih PETE je celo sledljivost etične proizvodnje nezadostna ali nemogoča, zato se neredko zgodi, da se svila, proizvedena na klasičen način, prodaja pod oznako »peace« ali »ahimsa silk«.

O etični predelavi svile bi lahko govorili šele, ko bi v naravnem okolju iskali in jemali zapuščene kokone. Če bi žuželkam dopustili, da svoja začasna domovanja zapustijo, ko napoči pravi trenutek, in da svoja življenja živijo v naravnem okolju. Vse do takrat pa je termin etična proizvodnja marketinški trik.

Nenazadnje. Že sama vzreja in (zlo)raba sviloprejk je z vidika veganstva nesprejemljiva. Uporaba živali in poseganje v njihov naravni red (genetika) pa prinaša živalim trpljenje in običajno telesne deformacije, ki služijo zgolj človeški nečimrnosti in kapitalu. V članku, kjer smo izpostavili probleme testiranja na živalih, smo že pisali o genskem inženiringu, ki smo mu z razvojem tehnologij in znanosti priča v zadnjih desetletjih. Poseganje v naravni red je igra, ki je večja od človeka.

Udomačena vrsta sviloprejke (Bombyx mori) je zaradi umetne selekcije slepa, zato je ohranjanje vrste danes praktično v popolni odvisnosti od človeka. Samci in samice se najdejo zgolj s posredovanjem človeka.

Prav tako je udomačena sviloprejka izgubila svojo osnovno sposobnost – zaradi umetne selekcije ne more leteti.

Ali obstajajo boljše alternative svili?

Ko si človek prizadeva v sožitju in miru bivati z vsemi živimi bitji, je najpomembnejše to, da se odloči in preneha podpirati industrije, ki temeljijo na izkoriščanju živali. Ne pozabimo, da so te industrije tudi velike izkoriščevalke človeške delovne sile ter onesnaževalke okolja in narave. Zaposleni v zelo slabih delovnih pogojih ustvarjajo dodano vrednost (tujim) korporacijam, pri tem pa so mizerno plačani, nezavarovani, pogosto pa so v delovne procese vpeti tudi otroci.

Tudi v nadaljevanju naštetim alternativam svili, je potrebno odčitati lekcijo. Niso namreč vse okolju prijazne, pri proizvodnji teh materialov lahko prav tako prihaja do izkoriščanj delavk in delavcev, njihova edina in ultimativna prednost je običajno zgolj v tem, da za proizvodnjo omenjenih materialov ni bila zlorabljena nobena (nečloveška) žival.

Zato smo kot potrošniki, če nam je zares mar, dolžni spoznati blago in se na podlagi tega odločati za nakupe materialov in oblačil. Kar pa je, seveda, izjemno zahtevna naloga, a tudi osvobajajoča.

Alternative svili so poliamid (najlon), viskoza (v ZDA imenovana rajon), najlon, poliester, semenska vlakna svilnice, vlakna kapokovca in nekaj ostalih dreves iz družine slezenovk, svila iz pomarančnih olupkov (pred leti uporabljena tudi v kolekciji H&M’s Conscious).

Viri

Marian R. Goldsmith, Toru Shimada, Hiroaki Abe, The Genetics and Genomics of the Silkworm, Bombyx Mori, Annual Review of Entomology, Vol. 50:71-100, 7. januar 2005. https://www.annualreviews.org/doi/
full/10.1146/annurev.ento.50.071803.
130456#article-denial.

Silk production, Silk Road, pridobljeno 3. septembra 2020. http://www.silk-road.com/artl/egyptsilk.shtml. 

Opombe

[i] Silk Biomaterials for Tissue Ingineering and Regenerative Medicine, Woodhead Publishing, urednik S. C. Kundu, str. 3. Cambridge 2014. https://books.google.si/books?id=IgGjAgAAQBAJ&pg=PA3&redir_
esc=y#v=onepage&q&f=false.

[ii] Ibid. str. 4.

[iii] Ibid. str. 10.

[iv] Ahimsa je starodavno indijsko načelo nenasilja, ki velja za vsa živa bitja. Ahimsa pomeni popolno odsotnost nasilja, ki se nanaša na misli, besede in dejanja.

[v] Džainizem močno poudarja svetost življenja – ne glede na vrsto, kasto, barvo vero ali nacionalnost. Džainisti zavračajo vso hrano, ki je bila pridobljena z ubojem živali. Ne jedo hrane, ki je zrasla pod zemljo, saj verjamejo, da odsotnost sonca vključuje himso. Izogibajo se procesirani hrani, sladkorju, olju, mleku in soli. Pazijo, da ne bi škodovali nobenemu živemu bitju, zato si pot pred seboj pometajo, da ponesreči ne pohodijo žuželk. 

[vi] The Silk Industry, PETA, 3. september 2020. https://www.peta.org.uk/issues/
animals-not-wear/silk/.