Ljubitelji športa znajo ob polnoči našteti, kdo je svetovni rekorder na 100 m v šprintu za moške, katera reprezentanca je leta 1994 postala svetovni nogometni prvak ali pa katera teniška igralka je osvojila največ grand slamov. Pa bi mogoče znali povedati ime enega samega konja, ki je v skoraj 120-letni zgodovini udeležb na olimpijskih igrah z jahačem osvojil olimpijski naslov?

Ste kdaj pomislili, da bi se konjeništvu na OI pridružila nova športna disciplina, kjer bi se plavalcem v mešanih štafetah pridružil delfin, kot četrti standardni član štafete? Ta nora ideja ni nič manj nora, kot je 120-letna udeležba konjev na olimpijskih igrah. Sicer pa bi bili Američani, navdušenci nad plavanjem in z bogato zgodovino lovljenja delfinov, najbrž spet prvi favoriti za zlate medalje.

Večina ljudi ne pomisli na nesmiselnost konjeništva kot športa, še posebej ko govorimo o OI. Konjeništvo je šport, ki je bil in je še vedno v domeni bogatih. Kronane glave pa igrajo odločilno vlogo, da je konjeništvo še vedno del olimpijskih iger. Pa čeprav konjeništvo velja za šport, ki je med največjimi porabniki dopinga od športov, ki tekmujejo na OI. Le da v tem športu zdravja ni potrebno tvegati jahaču, pač pa vlogo neprostovoljno prevzame konj.

Katera je življenjska prvina, ki je ni nikoli preveč in ki jo lahko uživate v enormnih količinah? Preverite v kolumni Zdrav način življenja in postavljanje meja.

Usoda konjev po končanih karierah, še posebej dirkalnih konj, je običajno smrt v klavnicah. Trenerja dirkalnih konj Gordona Elliotta so nedavno celo ujeli, kako nasmejan »jaha« mrtvega konja. Ko je fotografija prišla v javnost, je trenerja irska zveza kaznovala in suspendirala – za 6 mesecev.

Nekoč sem bil priča pogovoru med prijateljema, da se je nek učitelj prenehal prehranjevati z živalskimi proizvodi samo zato, ker je njegova žena veganka. In da je bila to tako ali tako njena želja. Presenečen nad izjavo sem vzkliknil: »Mogoče pa tako izvrstno kuha, da X ne pogreša živalskih izdelkov!«

Sam še nisem bil vegan, zato se nisem ukvarjal s tem, ali je hrana na rastlinski osnovi kulinarični presežek ali ne.

Pogovor s prijatelji pa me je leta kasneje spomnil, da je z vidika živali popolnoma vseeno, kakšen je razlog, da se nekdo odloči za določeno vrsto prehranjevanja. Prepričan sem, da bi živali – seveda tiste, ki jih ubijamo zaradi hrane – prav vse človekove razloge in odločitve v smeri etičnega prehranjevanja sprejele enako hvaležno.

Nekdo preneha jesti živalske proizvode zaradi etične odločitve, ki mu je najpomembnejša. Drugi se odloči zaradi zdravstvenih težav ter priporočila in izkušenj prijatelja. Tretji zaradi okoljskih razlogov, četrti pa mogoče res zato, ker tako veleva žena.

Trdno verjamem, da bi živali prav vse razloge sprejele enako hvaležno.

Naše odločitve štejejo, saj življenje ne izbira razloga, da lahko živi.

Pred nekaj leti so gradbeni delavci izolirali naš stari blok in mu nadeli svežo, roza fasado. Ob tem pa so podstrešje, ki je bilo prej odprtega tipa, zazidali in vstavili po dvoje oken na vsaki strani. Tako so golobom, na veselje sosedov, zaprli vhod v prostor, hkrati pa golobom, ki so že bili na podstrešju in so se zaradi hrupa delavcev poskrili še globlje na podstrešje, preprečili izhod. Zaprti na podstrešju so nemirno letali sem ter tja, dokler po dveh dneh nisem opazil, da so ujeti.

Ker nikogar v bloku – še posebej ne tistih iz pritličnega dela – ni zanimalo, da imamo na podstrešju ujetnike, sem se odpravil še do najbližje sosede. Povedal sem ji, da so golobi ujeti na podstrešju, kar je sprožilo reakcijo »vem, ja«. Nato ji povem, da bodo na podstrešju umrli, ker ne bodo imeli hrane in vode, hkrati pa bo vonj gnijočega mesa tako oduren, da bo nepredstavljivo smrdelo vse do njenih vhodnih vrat.

»In te golobje bolezni«, ji še rečem.

Takoj je aktivirala moža, skupaj sva na podstrešju lovila in preganjala golobe skozi mala strešna okna, ter rešila vseh 9 golobov.

Prepričan sem, da so bili prav vsi golobi hvaležni obema – meni, ker me je bilo groza ob misli na počasi umirajoče golobe, ter sosedu, ker ga je bilo groza ob misli na smrad gnijočih mrtvih golobov.

Življenje pač ne izbira razloga, da lahko živi. Le da lahko živi!