Eden od zelo pomembnih kriterijev zdrave prehrane je vidik pridelave. Torej, na kakšen način je bila pridelana naša hrana. Sodobno konvencionalno (intenzivno) kmetijstvo proizvaja hrano, obteženo s pesticidi in s pomočjo mineralnih gnojil, ki nepopravljivo škodujejo rodovitnosti zemlje, zdravju in življenju. Redna uporaba omenjenih sredstev za seboj pušča opustošenje prsti, ki postane nerodovitna, zbita in mrtva.

Konvencionalno kmetijstvo je z uporabo umetnih mineralnih gnojil (dušika in fosforja v njih) povzročilo rast in obilnost pridelka, a tudi njegovo prehranjenost, zaradi česar so rastline in pridelek postale manj odporne in bolj dovzetne za bolezni in škodljivce ter druge vplive okolja.

Rešitev je konvencionalno kmetijstvo našlo v pesticidih (herbicidi, fungicidi, insekticidi …), ki so jih pričeli uporabljati za varstvo ranljivih rastlin in pridelka. Tako je konvencionalno kmetijstvo nadvladalo dobo ekološkega kmetovanja, uporaba fitofarmacevtskih sredstev (pesticidi) pa je na dolgi rok uničila življenje pod in nad tlemi.

Doba umetnih gnojil in pesticidov je zmanjšala biotsko raznolikost življenja, v zemlji (in nad njo) pa naglo ubila celotno paleto (mikro)življenja: od poljskih rož in rastlin, deževnikov, pajkov, mokric, pršic do mikroorganizmov …

Danes so celo deževniki ogrožena vrsta. V Nemčiji, denimo, je kar 65 % od 43 raziskanih vrst deževnikov opredeljenih za redke do izredno redke vrste. Kar je nepredstavljiv podatek za prihodnost, saj iztrebki deževnikov vsebujejo kar 5x več magnezija in dušika, 7x več fosforja in kar 11x več kalija, kot ga vsebuje dobra vrtna zemlja.

Poleg tega, da konvencionalno kmetijstvo škoduje življenju in ekosistemom, pa porablja več energije na enoto pridelka in končnega izdelka ter onesnažuje podtalnico in druge vodne vire.

Hrana pridelana na konvencionalen način je osiromašena biotsko aktivnih snovi in mikroelementov ter vsebuje več strupov in nitratov, ki neposredno škodujejo našemu zdravju. Veliko razlogov torej, da se odločimo za sonaravno ali ekološko pridelano hrano.

Sonaravna ali ekološka pridelava hrane

Sonaravnost upošteva zakone narave in vse njene vidike življenja ter poskuša povsem odpraviti ali v največji meri zmanjšati vpliv na okolje v najširšem smislu, s smotrno (upo)rabo naravnih virov.

Ekološka pridelava pa je oblika kmetovanja, katere cilj je pridobivanje hrane z uporabo naravnih snovi in procesov (brez uporabe mineralnih gnojil, kemično-sintetičnih sredstev za varstvo rastlin in gensko spremenjenih organizmov) ter s tem omejeno in v čim manjši meri vplivati na okolje.

Posebna veja ekološkega kmetijstva pa je t. i. miroljubno kmetijstvo, ki je v svojem bistvu najbolj zavezano naravi in okolju, saj za gnojenje polj ne uporablja hlevskega gnoja, niti gnojil, pridobljenih iz mrtvih rejnih živali, [i] predvsem pa ne izkorišča živali v nobeni obliki: ne za živinorejo niti mlekarstvo.

Kljub vsebinski podobnosti pa termina »sonaravna pridelava« in »ekološka pridelava« nista sinonima. Sonaravna pridelava je širši pojem. To pomeni, da je ekološka pridelava [ii] vrsta sonaravne pridelave, ali drugače: ekološko kmetijstvo je vrsta sonaravnega kmetijstva.

In takšno kmetijstvo je človeštvo poznalo vse do konca 19. stoletja, ko so se pojavila prva mineralna gnojila. Kasneje je kemična industrija bojne pline iz prve svetovne vojne razvila v snovi, ki jih poznamo pod imenom pesticidi (insekticidi, herbicidi …) – za vzgojo rastlinskih sort, namenjenih naši prehrani in hrani za (rejne) živali.

Podpora ekološkim kmetovalcem je pomembna ne samo zaradi učinkov ekološke hrane na naše zdravje, pač pa tudi zaradi omejenega vpliva, ki ga ima takšno kmetovanje na okolje in naravo. Če res želimo ohraniti bogastvo, raznolikost in pestrost vseh oblik življenja našim zanamcem, moramo biti pametnejši, predvsem pa v svojem delovanju bolj sočutni in obzirni.