Predstavljajte si prizor iz romantičnega filma. Zaljubljenca v večerni zarji zreta v nebo in komaj čakata, da nebo prekrijejo zvezde. In ko mrak končno odvrže sence nad mesto, zaljubljenca razočarano uzreta pusto »ugasnjeno« nebo, brez sija ene same zvezde. Nič kaj posebej romantično, se vam ne zdi?

Večina ljudi je danes seznanjena z dejstvom, da svetlobno onesnaževanje »ugašuje« zvezde na nebu, da jih – vsaj v mestnih predelih – ne moremo več radovedno opazovati. Svetlobno onesnaževanje je še eno od onesnaževanj okolja in življenjskega prostora, katerega povzročitelj smo ljudje. Še pred manj kot sto leti je lahko človek, ki je pogledal v nebo, videl spektakularno ozvezdje. Tisto lepoto nočnega neba, ki je navdihovala pesnike in bodrila zaljubljence, kazala smer mornarjem in učila astronome o življenjih daleč stran od nam znanega obzorja.

Danes mladi in manj mladi po svetu nimamo več privilegija uživati v nočni predstavi vesolja. Razmah in vseprisotnost umetne svetlobe škoduje in onemogoča pogled na zvezdnato nebo, pa tudi negativno vpliva na okolje in naše zdravje. Brez pomoči teleskopa je človeško oko v ruralnih predelih običajno zmožno videti okrog 3.000 zvezd. Tisti z izjemno dobrim vidom pa celo do 7.000 zvezd. A ta številka se je v mnogih urbanih okoljih zaradi svetlobne onesnaženosti drastično zmanjšala. Človeško oko lahko v teh svetlobno onesnaženih predelih zazna zgolj še 50 zvezd ali manj.

Kaj je svetlobno onesnaževanje?

Svetlobno onesnaževanje je prekomeren posreden ali neposreden vpliv umetne svetlobe na okolje. Čeprav je človek že v ledeni dobi pred 40.000 leti odkril svetila, pa je svetlobno onesnaževanje predvsem posledica industrializacije in napredka, pa tudi neustreznega projektiranja in drugih človeških napak ter neosveščenosti tistih, ki so na vseh ravneh odgovorni za razvoj, implementacijo in umestitev svetlobnih teles v okolje.

Že leta 1976 je Mednarodna astronomska zveza sprejela resolucijo, v kateri opozarja na rastoč negativen vpliv svetlobnega onesnaževanja. Do danes je politika sprejela različne uredbe, konvencije in zakone o zaščiti okolja in narave pred svetlobnim onesnaževanjem, a je hkrati dopuščala porast novih in novih škodljivih virov svetlobnega onesnaževanja. Na škodo živali, narave, okolja in prihodnjih generacij.

Porast svetlobnega onesnaženja namreč ne samo, da nam zakriva pogled na vesolje, pač pa ima za posledico tudi povečano porabo energije, vpliva na nemoten potek astronomskih raziskav, moti ekosisteme, škodljivo pa vpliva na zdravje in varnost ljudi ter prostoživečih živali.

Posledice svetlobnega onesnaževanja na zdravje ljudi in živali

Po ocenah znanstvenikov iz leta 2016 več kot 80 % sveta in več kot 99 % ZDA in evropskega prebivalstva živi pod nebom, ki je onesnaženo s svetlobo. Mlečna cesta je skrita očem več kot tretjine človeštva! Kar 60 % Evropejcev in skoraj 80 % Severnoameričanov ne vidi Mlečne ceste. Zaljubljene noči pod obokanim zvezdnim nebom iz našega uvoda so v resnici le še romantičen spomin.

Svetlobno onesnaževanje ima mnogotere vplive na okolje, s tem pa na kvaliteto življenja ljudi, živali in rastlin. Prekomeren vpliv umetne svetlobe v okolje ogroža tiste živalske vrste, katerih obstoj je odvisen od cikla dneva in noči. To pa je seveda večina živalskih vrst, posledice pa so lahko za vrsto usodne. Tiste bolj »prilagodljive« zaradi motenega dnevno-nočnega življenjskega cikla zbežijo pred svetlobno onesnaženimi območji ter »nepovabljene« pribežijo na človeška območja, kjer se človek obupano sprašuje, kako jih »dokončno« odstraniti.

Raziskovalci so ugotovili škodljive učinke na širok nabor neurbanih živalskih vrst, vključno z netopirji, žuželkami, rastlinami, ribami, želvami, morskimi nevretenčarji (tudi koralami) in seveda primati.

Prav tako ima umetna svetloba negativen vpliv na človeško zdravje, še posebej t. i. modra svetloba, ki je sestavni del vseh novodobnih naprav in vodnica utrujenim očem v nočnih urah. Čeprav ji pripisujejo lastnost »okolju prijazna«, lahko izpostavljenost modri svetlobi v večernih urah [i] vpliva na spanec in povzroča številne bolezni.

Umetna svetloba z naših telefonov ali računalniških zaslonov, intenzivna ulična osvetljava, ki prodira skozi okno v našo spalnico, ali pa druga močna električna svetila – vse to moti notranjo biološko uro oz. cirkadijski ritem [ii] človeka z oviranjem normalnega nihanja in pretoka melatonina. Glede na številne študije naj bi nizke ravni melatonina in cirkadijske motnje igrale vlogo pri srčnih boleznih, diabetesu, depresiji in raku – zlasti pri raku dojke.

Človek je v fiziološkem smislu usklajen z ritmom narave in kot tak je seveda odvisen od naravne svetlobe ter cikla dneva in noči. Prav tako kot večina živalskega sveta in narava. Zato pomanjkanje naravne svetlobe in vse večja izpostavljenost umetni svetlobi lahko vodi v številne novodobne bolezni.

Nasprotno pa sezonsko razpoloženjsko motnjo ali SAD (Seasonal Affective Disorder), ki ji pravijo tudi zimska oz. sezonska depresija, povezujejo z obratnim vplivom. Torej s pomanjkanjem izpostavljenosti človeka naravni svetlobi.

Sezonsko razpoloženjska motnja je pogostejša pri ljudeh, ki živijo daleč severno ali južno od ekvatorja, kjer je v zimskem času dodatno zmanjšana količina dnevne svetlobe. Prav pomanjkanje izpostavljenosti sončni svetlobi naj bi v možganih sprožilo kemično neravnovesje, zaradi česar se motnja lahko pojavi.