Jutri izide in gre v svet.

Ob vsem skupaj pa me spreletavajo mešani občutki.

Še vedno se namreč kdaj bojujem s tem, da ne morem vplivati na to, kako se bo neka »moja« zgodba dokončno razpletla. Kakšen odzven se ji bo pripisal, ko »klopko« spustim iz svojih rok.

Že včeraj me je spodnesel nek rumeni naslov, ki bi ga lahko brali, kot da sem oblačila odvrgla vsaj na pol zato, da bi dokončno proslavila razhod s svojim bivšim fantom.

Nisem. In ojoj, no. Kaj? Strto srce in Ognjemet z luliko obenem? Pajade.

Na živce mi gre to. Ta medijsko interpretativna svoboda. Na živce mi gre – ta medkomunikacijski šum, ki se potem (lahko) vplete v neke povsem intimne in osebne zgodbe. In na živce mi gre, da me zdaj žene v čisto druge misli, ki naj bi me peljale v ta zapis.

Razhod z nekom, ki je več kot 5 let bil moj najboljši prijatelj in središče mojega osebnega Vesolja, že tako ali tako ni bila najlažja stvar zame. Ja, odneslo me/naju je po svoje in nekako sva že precej časa vedela, da najina ljubezen tiho in glasno piše sama svoj epilog.

Bila pa je krasna. Neomadeževana, pristna, čvrsta. Takšna, ki je ne gre pozabit in ki je ne gre zreducirat na par stavkov in njen smisel konca poiskati v razgaljeni foto svobodi.

Seveda sem pričakovala odzive. A predvsem na svojo »potezo« in še bolj kot ne, na svoje telo. Enega »suhica pa z michelinko v boku« sem že zasledila.

Skomignem sama nad samo. In si v glavi ponavljam mamino že stokrat izrečeno modrost. Če v nekaj, kar delaš verjameš, če si v ideji, projektu ali zgodbi z vsem, kar si, če so tvoja dejanja in ambicije iskrene in če si z vso profesionalnostjo, kar je premoreš, stvar izpeljal – potem se tam in tako zgodba zate tudi zaključi. V sijaju iskrenosti in prisotnosti v trenutku. Vsi postfestumski odmevi pa to niso. Niso več. Ne tvoja stvar, ne bistvo tvojega početja, še manj pa so vredni našega časa, razprave in najmanj skrbi.

A si kdaj še vedno ne morem pomagat. Verjetno tudi zato, ker bi drugače rada »slavila« ta svoj. Prvič.

Prvič, ki ga je vredno hranit za takrat in/ali tisto, tistega.

Vse prehitro se kdaj zdi, da se sprijaznimo ali pa se prehitimo. V spontanostih, neučakanostih, željah, da bi in da bi že enkrat.

Pa ni treba. Res ne. Vredno si ga je očuvat – ta svoj, prvič. Ne glede na to za kaj gre.

Od prvih poljubov, do neprespanih noči. Od intimnih pogovorov, zaupanj, službenih priložnosti, prijateljevanj, do ne vem – prvih nomadskih počitnic ali peke torte.

Vsak prvič si zasluži, da je in se zgodi takrat, ko ni okrog njega nobenega šundra, podivjanih pričakovanj, lastnih ali tujih, da se zgodi takrat, ko s slastjo in z nekim notranjim mirom … melješ prvič mandlje v moko, zlagaš plasti testeninskih trakov na bolognese lazanjo ali pare nogavičk in spalko v nahrbtnik.

Tudi zase sem si želela, da bi moj prvič bil le zame. In ne posledica. Ali pa od zunaj videna neka premišljena poteza obtežena s pričakovanji in zgodbami, ki jih prinaša kasneje.

Ta moj prvič se je zgodil tam in takrat, zame. Pa nekaj malega za Aleša. Ki bo s posebno izdajo Playboy Specialke proslavil več kot 10 let tovrstnega dela. In ki si je mene izbral za zadnjo te vrste.

Oblačila bi lahko odvrgla že zdavnaj. Mislim, da sva prvo testno fotografiranje z Alešem Bravničerjem imela na hitro, medtem ko sva sicer slikala naslovnico za Jano, leta 2005. A se takrat nisem ne tako videla ne počutila.

Brezveze bi bil prvič tam in takrat.

Letos pa sem sama pri sebi spoznala vsaj 7 različnih in močno definiranih Ulinih osebnosti. Ki so se kazale v nekako najbolj turbulentnem času zadnje etape odraščanja. Vsaj zdi se tako.

Dolgo me namreč bivanje v lastnem telesu in glavi ni toliko pretreslo kot zadnjih 12 mesecev.

Vse se je postavilo na glavo, predvsem pa sem z novim pljuskom realnosti v »faco« morala eno po eno razvozlati v sebi.

Ugotovila sem, da sem izjemno občutljiva. Da v sebi nosim kar nekaj nepotolažene žalosti. Da sem se uspela zaplesti v vse mogoče odnose in projekte, v katerih nisem več uživala. Da mi ti odnosi in tovrstno bivanje jemljejo moč. Da moram začeti govoriti sproti. Da se veliko odgovorov skriva v času s sabo in v naravi. Da mi je lepše bit več doma kot zunaj. Česar 16-letna Ula v meni še danes ne zmore povsem razumeti. Da ni nujno, da si še želim neke medijske kariere. Da mi gre medijski svet v resnici, prav zaradi razpredenih »klopk« in pravice do bolj žmohtno zvenečih dointerpretacij, na živce in mi je ob njem nelagodno. Da večje izpolnitve najdem v intimnejših druženjih, da imam rada vedno bolj preproste ljudi in preproste službe, da še vedno neizmerno rada berem knjige in da zagotovo velikokrat še ne znam pravočasno domov.

Ob želji, da bi Helmut Newtonsko spisala in ovekovečila ta goli korak proti sebi … pa so ena po ena sredi slikanja in povsem spontano – prihajale in prišle na plano čisto vse. Vseh njih 7 ali več. Zamišljena in krhka Ula, pa ta suverena nočna disco princesa, kontemplirajoča opazovalka, modna navdušenka, modelka, glumica, smejalka na vse zobe, krohotava zabavljačica in ženska, ki sprejema. Sebe in vse ženske.

To in zato je bil moj prvič.

Čeprav me je mrazilo in sem spala iz enega fotografiranja do drugega po par ur, saj smo menjali lokacijo in razpoloženja – kot za stavo.

Ta prvič je bil torej zame. In ne za bivše in bodoče. Bil je za Ulo, ki prihaja. Ki jo bodo ulovile gube, plombe, težave s kolki, tresoče roke in povešene ritke, očesne veke in prsi.

Za Ulo, ki bo enkrat verjetno z debelimi stekli v očalnih okvirjih listala po spominih in si rekla – slišala si se. Pri 35ih prvič. In zares.