Vse od trenutka, ko sva se z Azro zavedla, da je tudi v Sloveniji čas za spletni portal, ki bi na enem mestu združeval nasvete in priporočila za zdrav način življenja, ter z njim povezano skrb za živali in okolje, sva iskala slogan, ki bi zaobjel najprimernejši vsebinski opis portala Extraveganza.

Da se bo portal imenoval Extraveganza sva vedela od samega začetka, saj je ime priplavalo na površje spontano v besedni igri, s katero se pogosto zabavava v iskanju zanimivih besednih skovank. Nekaj več miselnega napora pa sva morala vložiti v slogan. Ko sva se dokončno odločila za »več sočutja, manj slabe vesti«, sva vedela, da bo prej ali slej potrebno pojasniti predvsem njegov drugi del.

V resnici ne gre toliko za samo pojasnjevanje slogana kot predvsem za odkrivanje filozofije, ki se izraža v njem.

»Več sočutja« najbrž res ni potrebno posebej pojasnjevati, saj veganski (in tudi presnojedski ter frutarijanski) način prehranjevanja pomeni več sočutja do čutečih živali. Mnogi oporekajo vegetarijancem, saj jedo in nosijo/uporabljajo produkte živalskega izvora, a portal Extraveganza kljub morebitnim drugačnim osebnim stališčem avtorjev podpira vsa prizadevanja v smeri bolj čutečega in etičnega sveta.

Etični vegani (ne pa tudi prehranski) se v vsakdanjem življenju soočajo z mnogimi okoliščinami, kjer jim lahko kritiki očitajo nedoslednost. Zato je »manj slabe vesti« tisti del slogana, ki se nanaša na praktične vidike v življenju vegana.

Na primer, zakaj vegani svojim otrokom dovolijo igranje nogometa? Večini od vas se ne zdi nič spornega, če mali vegan igra nogomet. Kaj pa, če brca usnjeno žogo? Takšne in podobne neumnosti pripombe pridejo na uho veganom in s takšnimi očitki so sem ter tja soočeni. Česa več od morebitne zadrege tovrstna vprašanja ne prinašajo, večinoma le grenek nasmeh ob izrečeni pripombi.

Vegan pač ne postaneš zato, ker si nepopravljivo zaostal in butast, pač pa gre v večini primerov za osebne, globoko etične odločitve posameznikov. Pametni starši (vegani ali ne) bodo svojemu otroku pustili mladost in nujne socializacijske aktivnosti, ki jih druženje s prijatelji prinaša. Pa naj gre za brcanje usnjene žoge ali nošenje usnjenega kovčka, v katerem nadobudni glasbenik nosi trobento. (Danes, mimogrede, nogometne žoge šivajo po večini iz sintetičnega usnja.)

In tako pridemo do omejitev, ki jih vegan lahko sprejme ali ne. Usnjeni volan avtomobila ali babičina volnena odeja.

A veganstvo je v svojem bistvu mnogo preprostejše in svobodnejše od kritikov, ki izrekajo pripombe. In predvsem iznajdljivejše od omejitev, ki jih ponuja svet. Včasih je pač vseeno modro zamižati na eno oko.

Z manj slabe vesti.