Z Milanom sva se dogovarjala za intervju že pred dvema letoma. Ko sva se dogovorila in sem mu poslal vprašanja, mi je prijazno odgovoril: »Za tako kompleksna vprašanja rabim glede na svoje tipkarske veščine cela dva dneva. V praksi 10 deževnih. Tega časa ne vidim do naslednje zime.«

Življenje je hotelo, da sva dve zimi pozneje z Milanom skoraj soseda. Živiva v isti občini, a vsak v svoji vasici. Zato sva lahko z Azričko intervju z njim na sončno februarsko nedeljo opravila iz oči v oči.

Milan je spoznal, da lahko v življenju spreminjamo stvari na bolje. Da smo lahko del spremembe, če smo le pripravljeni sprejeti prave osebne odločitve. Ko se danes z Milanom srečamo na njegovi kmetiji, si ne stisnemo rok v pozdrav, ampak se objamemo. Milan je srčen človek.

Milan, ko sva se dogovarjala za intervju, si me vprašal, zakaj bi sploh rad naredil intervju, saj ne delaš nič posebnega. Pa sem ti povedal za svojega soseda iz Globoke, ki trdi, da brez pesticidov in drugih kemičnih snovi ne zraste in ne obrodi nič. To je eden od razlogov in glavni argument, zakaj je treba povedati nekatere zgodbe in prakse. Stari ljudje danes – kljub vsej modrosti, ki jim jo pripisujemo – zapuščajo svojim otrokom ne preveč dobro dediščino in prakse, ki ne pomagajo ne okolju, ne živalim, niti ljudem samim. Kje se je znanje babic in dedkov izgubilo oz. zakaj se je izgubilo?

Mogoče imamo privzeto neko prepričanje, da so stari ljudje bili modri. Ampak ni rečeno, da so res bili pametnejši, kot tudi ni rečeno, da bomo mi pametnejši, ali pa naši otroci. Zase vemo, da smo polni neumnosti in se z leti nič ne naučimo, se mi zdi. Ljudje se zelo radi prilagajamo pa tudi zelo radi sprejemamo novosti, ki jih prinašata industrija ali znanost, namesto da bi se zaradi višjih ciljev poskušali omejevati. To pa bi seveda pomenilo, da bi se morali marsikateri skušnjavi tudi odpovedati.

Kemično kmetijstvo omogoča večje pridelke, to pa je pomenilo tudi razvoj živinoreje, ki je odvisna od pridelkov. Ti starejši ljudje bi se morali spomniti, da so pred cca. 50 leti praktično vse delali na ekološki način. Imeli so druga znanja, bilo pa je to kmetijstvo bolj zahtevno, saj so morali od tega manjšega pridelka preživeti. Danes nam ni potrebno, saj če imamo uničen pridelek ali če je zelo slaba letina, lahko kmetje preživimo od subvencij. Nenazadnje pa je tudi res, da je danes življenjski standard visok, kar pomeni, da lahko preživimo tudi od zalog.

Včasih je bilo na kmetijah veliko ust, ki jih je bilo potrebno nahraniti na enoto pridelka, otroke so dajali za vajence ali hlapce ali v rejo, samo da so doma lažje preživeli. Hkrati pa so ti potomci tako prišli do spodobnega kruha, mogoče celo izobrazbe. Nekoč nekega lagodnega življenja na kmetijah ni bilo, razen morda na velikih kmetijah. Ampak spet, tam so dobro živeli morda le gospodarji in njihove družine, hlapci in ostali pa so bili spet prikrajšani.

Danes je sicer bistveno lažje ekološko kmetovati, res je sicer, da nimamo več takšne plodne zemlje oz. plodnega okolja kot nekoč. A če so denimo včasih semena kmetje iskali v nekem ožjem krogu, lahko danes po vsem svetu iščemo in dobimo semena, če to želimo. Pa pomagamo si lahko s stroji, s tem pa so pridelki in izdelki lahko bistveno cenejši. Kljub temu pa lahko danes vidimo, da so ekološki izdelki vseeno dražji, za kakšnih 50 do 60 % od konvencionalnih – kljub temu, da ima konvencionalni kmet še stroške za kemične snovi, česar mi, ekološki kmetje, nimamo.

Treba je upoštevati tudi stroške za odpravljanje posledic uporabe kmetijskih kemikalij (zastrupljanje prsti in vode …), ko govorimo o ceni konvencionalnega pridelka, česar cena pridelkov, ki so pridelani na konvencionalen način, ne upošteva. Tudi te t. i. skrite stroške plača država oz. vsi mi, tudi če ne kupujemo pridelkov konvencionalnega kmetijstva.

To drži. A dejstvo je, da moje kmetijske površine vsako tretje ali četrto ali peto leto počivajo, za to pa dobim subvencijo. To je treba priznati, da se država vendarle strinja tudi s takšnim načinom kmetovanja, ki ga gojimo ekološki ali miroljubni kmeti. Država se strinja tudi, da so moji pridelki manjši, tako da je to pohvalno.

Milan, na količino pridelka in tripolno kmetovanje se bova vrnila še nekoliko kasneje. Mogoče naj za uvod povem, da čeprav si danes miroljubni kmet in vegan, pa si svojo pot začel kot govedorejec in nato prašičerejec. Od leta 2014 družinska kmetija deluje po vzoru miroljubnega kmetijstva. Kaj je bil glavni razlog, da si način življenja in kmetijsko dejavnost obrnil v smer sočutja in miroljubnega kmetijstva?

Že leta 2013, ko sem postal ekološki kmet, sem bil že lep čas vegan, pa še prej 10 let vegetarijanec. Sicer pa smo živinorejo opustili že kakšnih 25 let nazaj. Resnica je, da se ekološkega kmetovanja nisem upal lotiti prej, ker nisem o tem vedel nič, kljub temu, da sem kmetijsko izobražen. O tem, da bi kot opcijo ekološko kmetovanje vzeli v obzir, nismo v času šolanja spregovorili niti besede.

Danes je bistveno drugače, lahko si najdemo vzornike ali nekoga, ki je dovolj načitan, da veš, pri čem si. Ko sem se jaz lotil ekološkega kmetovanja, je bila zame to pot v neznano, niti nisem vedel, ali bom znal kaj pridelati. S časom se je to seveda izboljšalo, dovolj sem se naučil in našel informacije, da vem, kaj me čaka in predvsem vem, da je način kmetovanja izvedljiv.

Sicer pa se je zame pot miroljubnega kmetijstva pričela z oporočnim prehranjevanjem, češ, da ne smemo jesti mesa, da moramo biti vsaj vegetarijanci. Ta članek sem našel v reviji Društva za osvoboditev živali. Kmalu sem tudi prebral, da ima konvencionalno kmetijstvo velik negativen vpliv na okolje, takrat se je omenjalo 15–18 %, kar me je začudilo. Tudi o tem moja kmetijska izobrazba ni nič rekla.

Zato sem začel razmišljati in leta 2013 je dozorela odločitev, da grem v ekološko kmetovanje. Kljub temu, da nisem vedel, kako se lotiti kmetovanja, kakšno seme posejati, niti nisem vedel, komu prodati pridelke. Vedel sem le, da če prodam pridelke za krmila za živino, potem nisem naredil nič.   

Poznate načela miroljubnega kmetijstva? Spoznajte etično kmetovanje, ki je prišlo najbližje temeljni etiki spoštovanja življenja.

Čeprav je miroljubno kmetijstvo veja ekološkega kmetijstva, pa mnogi ne vedo, da je pri klasičnem (kontroliranem) ekološkem kmetovanju dovoljena uporaba različnih gnojil, ki so pridobljena iz mrtvih rejnih živali: npr. roženega gnojila iz rogov in kopit z dodatki kože, mesa in kosti, moka iz mesa in kosti iz zmletih stranskih produktov pri klanju, pa krvna moka … Etična ekološka kmetija Mir Grünt pa uporablja zgolj naravna gnojila in pripravke. Milan, katera so ta gnojila in ali jih pripravljaš sam? Si pomagaš tudi z deteljo in kamilico, ki z visoko vsebnostjo dušika v koreninah naravno obnavljata tla? Povej mi kaj več o tem.

Sámo ekološko kmetijstvo je danes neka tržna niša, kot modna muha. Je pa lahko tako kot konvencionalno kmetovanje katastrofa tako za uporabnika in predvsem za okolje. Ekološko kmetijstvo, kakršnokoli že je, je manj produktivno, zahteva večje površine, zato ne more biti konkurenčno v zadovoljevanju naraščajočega števila svetovnega prebivalstva po zahtevah večjih količin hrane. Svoje si vzamejo potem še živinorejci, ki s pridelki hranijo živino, tako da so pridelki za zadovoljevanje človekovih potreb po hrani izkoriščeni približno zgolj 10 %.

Tako da ekološko kmetijstvo, kot si pravilno povedal, uporablja za gnojila odpadke trupel, ki so posledica živinoreje. Ne pozabimo, da je del ekološkega kmetovanja tudi živinoreja, za kar živinorejstvo zahteva velike površine zemlje, kjer rastejo žita za prehrano živali, ali pa velike travnate površine, ki bi bile lahko namenjene za kaj pametnejšega, recimo vrtnarstvo ali sadjarstvo, ali pa poljedelstvo, čigar pridelki bi bili namenjeni direktno za človeško prehrano.

Po enih izračunih bi ta planet lahko prenesel do 150 milijard ljudi, če bi vsi živeli vegansko in živeli od vrtnin. Če samo pomislite, kako male vrtičke imamo ljudje ob svojih domovih in kako veliko pridelkov lahko vzgojimo. Zato se vprašajte, kam gre vsa pridelana hrana iz velikih polj! Odgovor je, da gre dejansko pretežno za živinorejo ali kakšne druge produkte, recimo energijo.

Na zahodu je teh površin v izobilju in nikogar ne skrbi, če je nekdo na svetu lačen, ker to je političen problem. Tisti, ki imajo moč, da bi to spremenili, pa nimajo volje, da bi spremembo udejanili.

Milan, nekaj si že omenil. Kako se obnesejo naravna gnojila v primerjavi z umetnimi, če govorimo zgolj o količini pridelka? Mnogi namreč ugovarjajo naravnemu pognojevanju in naravnim hranilom, češ, da dajejo manjšo rast pridelka. Kakšne so tvoje izkušnje?

Moji pridelki so v primerjavi z drugimi kmeti nekje 3-krat manjši, v primerjavi z zelo agresivnimi konvencionalnimi kmeti pa je pridelek lahko celo 5-krat manjši. V praksi pa to vseeno pomeni, da jaz na enoto površine pridelam več kruha, kot konvencionalni kmet, ki sicer res ne prideluje pšenice, temveč zgolj koruzo ali ječmen ali ogrščico za nafto. A vseeno jaz pridelam več kruha s svojimi 3-krat manjšimi površinami, ker gre moj pridelek izključno za prehrano ljudi, ne pa živine, kjer se energija na enoto pridelka izgubi 10–20-krat.

Glede uporabe naravnih gnojil bi lahko rekel tudi tako, da imamo rastline, ki so zelo odvisne od količine dušika, zato je količina pridelka med ekološkim in neekološkim lahko bistvena. Imamo pa tudi nezahtevne kulture, recimo ena takih sta ajda ali proso, ki sta prijazna za gojenje. Zahtevni pa sta predvsem koruza in oljna ogrščica, ki sta potratni z dušikom. In če dušika nimata, je pridelek bistveno manjši. Vseeno pa se sam osredotočam na rastline, ki so za človeško prehrano nujno potrebne, ena teh je omenjena ajda, a ni v našem svetu tako uveljavljena v prehrani.   

Dejstvo je, da moramo sprejemati prave odločitve, če si želimo sprememb. Živinoreja je moralno sporna dejavnost, ki ji ni mar za svetost življenja, je uničujoča za okolje. Če se ne bomo streznili in priznali, da je živinoreja kriva za polovico podnebnih sprememb, potem je človeštvo izgubljeno v roku 100 let, verjetno pa že prej. Samo sreča nas lahko reši, kajti razsodnost nas ne bo, čakajo nas veliki konflikti zaradi posledic podnebnih sprememb. Lačni ljudje bodo prej ali slej prišli do orožja, zlobni voditelji jih bodo oborožili in priča bomo konfliktom zaradi izumiranja plodnosti zemlje na njihovem avtohtonem območju. Ti ljudje bodo iskali nove dežele, kjer bi lahko živeli, mi jim naše dežele nočemo dati in prej ali slej bomo izgubili mi, ki smo razvajeni in naivno verjamemo, da nas bodo roboti in peščica vojske ubranila pred lačnimi množicami.

Polje pšenice. Eno izmed klasičnih in najbolj priljubljenih žit, brez katerega si večina težko predstavlja dobrote, kot so kruh, potica ali piškoti.

Lepota veganske prehrane je v tem, da se lahko fokusiramo na tisto, kar nam ponuja narava, kaj lahko jemo, ne pa na to, česa ne. Vsaj midva z Azričko zdravo rastlinsko prehrano interpretirava na ta način. Enako lahko gledamo na kmetijstvo, če fokusiramo na tiste prakse, ki jih izvajaš, in ne na tiste, ki si jih opustil. Kaj so taktike in principi, ki jih ti prakticiraš? Recimo biodinamika je zelo priljubljena, pa setveni koledar. Česa se torej ti v praksi morebiti poslužuješ, da povečaš svoj pridelke?

Tu se ne morem ravno pohvaliti, nisem nek znanstvenik ali raziskovalec. Jaz imam toliko skrbi s tem, da nekaj zraste, da nimam časa raziskovati, kaj bi bilo boljše. Bolj računam na to, da mi bo nekdo drug serviral rešitev. Res pa sem zakonitosti biodinamike malo spremljal, ne morem reči, da nimajo uspeha s svojimi preparati oz. s svojimi pristopi. Njihovih kozmičnih koledarjev se skušam držati, ne uporabljam pa njihovih preparatov. Gnoj ne bi bil sporen, če ne bi bil iz roga, ki ga jemljejo iz klavnic, baje se da potencirati njihove preparate brez rogov, tako da bi bilo tudi to izvedljivo. To so rezerve, ki jih imamo, ampak s tem se (v velikem obsegu) znanstveno nihče ne ukvarja, razen posamezna društva ali združenja.

Ja, ogromne rezerve so v naravnem kmetovanju. Jaz različne principe komaj zaznavam ali spremljam, ne pa prakticiram, zaenkrat imam pri kolobarjenju v pomoč deteljo, kot najbližjo rešitev. Nisem nek odvisnik od velikih pridelkov, sem pa zelo zadovoljen, da sploh lahko obstanem s tem, kar imam, in da dokazujem, da se da kolikor toliko prijazno kmetovati.

Miroljubno kmetijstvo deluje po načelu tripolnega kmetovanja, kar pomeni, da zemljo kmet dve leti seje, eno leto pa zemlja počiva, da si nabere novih moči za čas setve. Tudi ti kmetuješ na tak način? Ali imaš (v najemu) več polj, kjer ta izmenično počivajo, tako da imaš lahko kljub temu vsako leto dovolj pridelka, da kmetija preživi?

Kar se počitka tiče, se jaz tega načela ne držim povsem pri rastlinah, ki so manj dušično zahtevne. Načeloma je tako, da so na dobri zemlji ti počitki lahko daljši, pa je plodnost oz. donosnost pridelka še sprejemljiva. Na slabi zemlji pa je potrebno te počitke dosledno izvajati. Res nekje na dve ali tri leta, na dobri, prvovrstni zemlji pa na nekje 5 let.

Sicer imam dobro polovico obdelovane zemlje v lasti, nekje slabo polovico pa imam v najemu. Te površine so razvrščene v radiusu cca. 7 kilometrov, kar je kar pestro uskladiti. Idealno bi bilo, če imaš eno parcelo, torej v enem kosu. Če je nekje njiva dlje, potem moraš imeti tam eno kulturo, ne moreš deliti, saj moraš dvakrat iti v tisti konec s kombajnom, to pa pomeni, da so premiki dražji. Zame je še mogoče nekoliko bolj zahtevno, saj poskušam vse delati sam, težko je tudi koga najti. Če pa že koga najdeš, moraš biti zelo prijazen z njim, kar je meni težko, saj potem ne morem biti kritičen do njihovega vedenja. Zato selekcioniram na tiste, od katerih sem odvisen, in na tiste, od katerih nisem odvisen.  

Ker miroljubno kmetijstvo, po vzoru katerega deluje tudi tvoja kmetija, ne izkorišča živali za delo ali potrebe prehranjevanja (meso, mleko), je tvoja primarna dejavnost poljedelstvo. Katere pridelke vse gojiš in katere produkte iz njih ustvariš?

Tega je veliko, kar kakšnih 12 kultur. Od poljščin so to rž, pira, oljna ogrščica, oljne buče, proso, pšenica, sončnice, konoplja, oves, koruza za zrnje, ajda, riček, lan in detelja. Upam, da sem vse naštel. (smeh) Od predelanih proizvodov pa različne moke: pšenična, pirina, ržena, koruzna in konopljina moka, pa koruzni zdrob …

Pridelujem pa tudi različne vrste olj: ričkovo, sončnično, konopljino, laneno, bučno in olje oljne ogrščice. Pripravljam pa tudi solatno olje.

Na kmetiji Mir Grünt lahko najdete bogato ponudbo žit, stročnic, mlevskih izdelkov in olj.

V svojem članku o miroljubnem kmetijstvu sem zapisal, da je to gospodarska panoga, ki je prišla najbližje temeljni etiki spoštovanja življenja, saj z vestjo upravlja z naravo in njenimi viri ter pomaga ohranjati in sklepati zdrav krogotok življenja. Čeprav ta oblika kmetijstva ni ničesar novega, saj so na ta način kmetovali že naši predniki. Milan, v medijih se pojavljajo konvencionalni kmetje, ki jih skrbi za okolje in naravo, pojavljajo se politiki, ki bi reševali svet z že preizkušenimi, škodljivimi praksami, elitni modni oblikovalci, ki jim ni mar za to, na kakšen način so pridobljene njihove surovine za oblačila, a jih vseeno zelo skrbi za okolje. Kakšno je tvoje mnenje, dovolj si – ne bom rekel star, ampak – izkušen, da lahko iskreno poveš svoje mnenje.

S kritiko sem že tako daleč, da sem ožigosan za ultra vegana, za skrajneža. (nasmešek). Imam tudi malo Facebook prijateljev, vedno manj, (smeh), kar me po svoje kar zabava. Pa še občutek imam, da je veganska druščina pretežno komunistična, pa ne vem, zakaj. Jaz sem namreč odkrit antikomunist, zaradi dejstev, ki jih poznam in tega ne morem prebaviti. Parole bratstva in enotnosti ter pravičnosti sploh ne držijo.

Ne pozabimo, da tudi vegani s svojim načinom življenja ali denimo skrbjo za pse ali mačke, pomagajo vzdrževati status quo, kar se tiče mesne industrije. Prehrana za pse in mačke vsebuje meso in vegani se odločajo za nakup tovrstne hrane, čeprav imajo alternativo. Ki pa je res znatno dražja.

Tudi s podporo konvencionalnemu kmetijstvu posredno pomagamo k pomoru živali, saj kemična sredstva ciljno morijo življenje. Kdo je potem pravi vegan? Ali je to tisti, ki je energijsko zelo potraten, a se prehranjuje vegansko, ali je tisti, ki ni okoljsko varčen, pa se tudi vegansko prehranjuje? Te avtoritete o odločitvi nima nihče, zato sem se jaz postavil na stran prepričanja, da sem do tega načina življenja (ne samo) veganov kritičen. Ali drugače: rad stegnem jezik, da odprem dilemo, da dam komu misliti, zaradi tega pa me ožigosajo kot sovražnika njihove svobode.

Osebno verjamem, da nismo mi tisti, ki bomo odločali, da sta zajec ali prašič manj vredna od mačke ali psa.

Ljudje se pogosto ne zavedamo, kakšno bogastvo življenja biva v prsti. Samo za površino človeškega stopala se v prsti skriva več živih bitij, kot je ljudi na zemeljski obli. Ta živa bitja iz odmrlih ostankov rastlin pridelujejo humus, ki je namenjen hranjenju novih rodov rastlin. In s tem, ko konvencionalno kmetijstvo uporablja pesticide, ubijamo tudi tisto (nevidno) mikro življenje v tleh, ki sploh omogoča življenje na planetu. Vem, da si nekje izjavil, da ne pričakuješ, da bi se spremenila način in razumevanje kmetovanja. Kaj potem?

Nič dobrega. Dokler človek ne bo postal bolj osveščen in razumel, kaj je njegovo poslanstvo, in dokler ne bo razumel, da je dolžan zagotoviti stabilen planet za naslednje rodove, tako dolgo se nam ne obeta nič dobrega. Danes je človek tako vsemogočen, da lahko čisto vse uniči – če to hoče, pa tudi dovolj brezbrižen, da dopusti, da se to zgodi.  

Na žalost je človek danes tako lahkomiseln, da se zna to zgoditi samo po sebi. Polovica plodne zemlje je že upadla, druga polovica pa bo upadla še hitreje, saj človek z uporabo strupov in svojo porabo za lagodno življenje ne prinaša dobrih obetov za prihodnost.  

Naša generacija je v zgodovini človeštva mogoče živela najlepše, kar je možno. Naši predniki so se pehali za prehrano, da so bili siti, niso imeli televizije, avtomobilov, niso potovali po svetu, niso videli morja. Mi smo vse to doživeli. Zna pa se zgoditi, da naši zanamci tega ne bodo doživeli.

Zdi se mi, da Slovenci pogosto verjamemo, da velika gospodarstva (Kitajska, Indija, ZDA) onesnažujejo okolje. A s tem, ko sami z nakupi v velikih trgovskih centrih podpiramo konvencionalno kmetijstvo, ki temelji na pesticidih in umetnih gnojilih, tudi sami aktivno podpiramo uničevanje okolja. Ker je konvencionalno kmetijstvo zelo močno, me zanima, kako je s strokovno podporo vam, ekološkim kmetovalcem, s strani države.

Same pomoči je toliko, kolikor je rabimo, ker dejansko ni nekega interesa – ne političnega, ne v prebivalstvu ni nekega povpraševanja. Temu se prilagajajo tudi strokovnjaki. Če bi bilo ekološko kmetovanje vsesplošno popularno, bi bilo drugače. Danes je popularno zgolj za peščico ljudi, mogoče bolj za elito kot navadnega človeka.  

Tako nam tudi država priskoči na pomoč, mogoče simbolično, z nekaj večjimi subvencijami, toliko da ostane ekološko kmetovanje na površini. Pa še tu je poudarek na ekološki živinoreji. Elita hoče dobro živeti, lagodno živeti, zdravo živeti in ti si lahko te produkte privoščijo. Tudi zato država še vedno namenja spodbude, ampak to je vse skupaj površno. Tisto, kar si ekološki kmetovalci sami najdemo in izmenjamo izkušnje in ugotovitve – recimo sami si najdemo trg, sami najdemo tehnologijo – vse to poteka na ravni našega komuniciranja. Tu od države oz. svetovalnih strokovnih služb niti nič ne pričakujemo, ker imam občutek, da so bolj ali manj zgolj teoretično – ali pa niti to ne – podkovani. In so bolj ali manj izgubljeni.

To pa, da ljudje verjamejo, da velike sile in Drugi uničujejo planet, da sami ne (z)moremo prispevati z izboljšanju življenja, pa je velika izmišljotina. Ker tudi v državah z veliko prebivalci je pomemben vsak posameznik. Je odločujoč in hkrati odloča, ali bo v nekem sistemu sodeloval. Zato se odločajmo za dobre prakse, ker naša dejanja in odločitve štejejo.