Z Milanom sva se dogovarjala za intervju že pred dvema letoma. Ko sva se dogovorila in sem mu poslal vprašanja, mi je prijazno odgovoril: »Za tako kompleksna vprašanja rabim glede na svoje tipkarske veščine cela dva dneva. V praksi 10 deževnih. Tega časa ne vidim do naslednje zime.«

Življenje je hotelo, da sva dve zimi pozneje z Milanom skoraj soseda. Živiva v isti občini, a vsak v svoji vasici. Zato sva lahko z Azričko intervju z njim na sončno februarsko nedeljo opravila iz oči v oči.

Milan je spoznal, da lahko v življenju spreminjamo stvari na bolje. Da smo lahko del spremembe, če smo le pripravljeni sprejeti prave osebne odločitve. Ko se danes z Milanom srečamo na njegovi kmetiji, si ne stisnemo rok v pozdrav, ampak se objamemo. Milan je srčen človek.

Milan, ko sva se dogovarjala za intervju, si me vprašal, zakaj bi sploh rad naredil intervju, saj ne delaš nič posebnega. Pa sem ti povedal za svojega soseda iz Globoke, ki trdi, da brez pesticidov in drugih kemičnih snovi ne zraste in ne obrodi nič. To je eden od razlogov in glavni argument, zakaj je treba povedati nekatere zgodbe in prakse. Stari ljudje danes – kljub vsej modrosti, ki jim jo pripisujemo – zapuščajo svojim otrokom ne preveč dobro dediščino in prakse, ki ne pomagajo ne okolju, ne živalim, niti ljudem samim. Kje se je znanje babic in dedkov izgubilo oz. zakaj se je izgubilo?

Mogoče imamo privzeto neko prepričanje, da so stari ljudje bili modri. Ampak ni rečeno, da so res bili pametnejši, kot tudi ni rečeno, da bomo mi pametnejši, ali pa naši otroci. Zase vemo, da smo polni neumnosti in se z leti nič ne naučimo, se mi zdi. Ljudje se zelo radi prilagajamo pa tudi zelo radi sprejemamo novosti, ki jih prinašata industrija ali znanost, namesto da bi se zaradi višjih ciljev poskušali omejevati. To pa bi seveda pomenilo, da bi se morali marsikateri skušnjavi tudi odpovedati.

Kemično kmetijstvo omogoča večje pridelke, to pa je pomenilo tudi razvoj živinoreje, ki je odvisna od pridelkov. Ti starejši ljudje bi se morali spomniti, da so pred cca. 50 leti praktično vse delali na ekološki način. Imeli so druga znanja, bilo pa je to kmetijstvo bolj zahtevno, saj so morali od tega manjšega pridelka preživeti. Danes nam ni potrebno, saj če imamo uničen pridelek ali če je zelo slaba letina, lahko kmetje preživimo od subvencij. Nenazadnje pa je tudi res, da je danes življenjski standard visok, kar pomeni, da lahko preživimo tudi od zalog.

Včasih je bilo na kmetijah veliko ust, ki jih je bilo potrebno nahraniti na enoto pridelka, otroke so dajali za vajence ali hlapce ali v rejo, samo da so doma lažje preživeli. Hkrati pa so ti potomci tako prišli do spodobnega kruha, mogoče celo izobrazbe. Nekoč nekega lagodnega življenja na kmetijah ni bilo, razen morda na velikih kmetijah. Ampak spet, tam so dobro živeli morda le gospodarji in njihove družine, hlapci in ostali pa so bili spet prikrajšani.

Danes je sicer bistveno lažje ekološko kmetovati, res je sicer, da nimamo več takšne plodne zemlje oz. plodnega okolja kot nekoč. A če so denimo včasih semena kmetje iskali v nekem ožjem krogu, lahko danes po vsem svetu iščemo in dobimo semena, če to želimo. Pa pomagamo si lahko s stroji, s tem pa so pridelki in izdelki lahko bistveno cenejši. Kljub temu pa lahko danes vidimo, da so ekološki izdelki vseeno dražji, za kakšnih 50 do 60 % od konvencionalnih – kljub temu, da ima konvencionalni kmet še stroške za kemične snovi, česar mi, ekološki kmetje, nimamo.

Treba je upoštevati tudi stroške za odpravljanje posledic uporabe kmetijskih kemikalij (zastrupljanje prsti in vode …), ko govorimo o ceni konvencionalnega pridelka, česar cena pridelkov, ki so pridelani na konvencionalen način, ne upošteva. Tudi te t. i. skrite stroške plača država oz. vsi mi, tudi če ne kupujemo pridelkov konvencionalnega kmetijstva.

To drži. A dejstvo je, da moje kmetijske površine vsako tretje ali četrto ali peto leto počivajo, za to pa dobim subvencijo. To je treba priznati, da se država vendarle strinja tudi s takšnim načinom kmetovanja, ki ga gojimo ekološki ali miroljubni kmeti. Država se strinja tudi, da so moji pridelki manjši, tako da je to pohvalno.

Milan, na količino pridelka in tripolno kmetovanje se bova vrnila še nekoliko kasneje. Mogoče naj za uvod povem, da čeprav si danes miroljubni kmet in vegan, pa si svojo pot začel kot govedorejec in nato prašičerejec. Od leta 2014 družinska kmetija deluje po vzoru miroljubnega kmetijstva. Kaj je bil glavni razlog, da si način življenja in kmetijsko dejavnost obrnil v smer sočutja in miroljubnega kmetijstva?

Že leta 2013, ko sem postal ekološki kmet, sem bil že lep čas vegan, pa še prej 10 let vegetarijanec. Sicer pa smo živinorejo opustili že kakšnih 25 let nazaj. Resnica je, da se ekološkega kmetovanja nisem upal lotiti prej, ker nisem o tem vedel nič, kljub temu, da sem kmetijsko izobražen. O tem, da bi kot opcijo ekološko kmetovanje vzeli v obzir, nismo v času šolanja spregovorili niti besede.

Danes je bistveno drugače, lahko si najdemo vzornike ali nekoga, ki je dovolj načitan, da veš, pri čem si. Ko sem se jaz lotil ekološkega kmetovanja, je bila zame to pot v neznano, niti nisem vedel, ali bom znal kaj pridelati. S časom se je to seveda izboljšalo, dovolj sem se naučil in našel informacije, da vem, kaj me čaka in predvsem vem, da je način kmetovanja izvedljiv.

Sicer pa se je zame pot miroljubnega kmetijstva pričela z oporočnim prehranjevanjem, češ, da ne smemo jesti mesa, da moramo biti vsaj vegetarijanci. Ta članek sem našel v reviji Društva za osvoboditev živali. Kmalu sem tudi prebral, da ima konvencionalno kmetijstvo velik negativen vpliv na okolje, takrat se je omenjalo 15–18 %, kar me je začudilo. Tudi o tem moja kmetijska izobrazba ni nič rekla.

Zato sem začel razmišljati in leta 2013 je dozorela odločitev, da grem v ekološko kmetovanje. Kljub temu, da nisem vedel, kako se lotiti kmetovanja, kakšno seme posejati, niti nisem vedel, komu prodati pridelke. Vedel sem le, da če prodam pridelke za krmila za živino, potem nisem naredil nič.